Slovenski pisatelj Alojz Rebula je v svojih Apokrifih napisal zgodbe, ki jih ne najdemo v nam znanih evangelijih. V evangeljskih odlomkih, ki jih beremo pri bogoslužju Velike noči, slišimo, kako se je Vstali Gospod najprej prikazal jeruzalemskim ženam, ki so prišle zgodaj zjutraj ljubeče mazilit vstalega Gospoda. Med njimi izstopa Marija iz Magdale, ki jo je Jezus ozdravil in ki mu je še posebej hvaležna za radost zdravje, ki ju je položil v njeno srca. Kot vemo, je prva Cerkev zelo častila Marijo Magdaleno kot prvo pričo Vstalega. Toda kmalu se je izoblikovala neka druga tradicija, ki je temeljila na prepričanju, da je Jezus vseskozi ohranil intimno vez s svojo materjo. Zato to izročilo poudarja, da se je Kristus, ki je izbral svojo mater za soodrešiteljico, najprej prikazal prav njej. Marija je od vseh ljudi s svojim sinom najbolj trpela, zato je tudi zaslužila, da je bila prva potolažena in tudi prva vzradoščena v velikonočnem veselju.
Veliki slovenski pisatelj pa se vrača nazaj k besedilom evangelija in nadaljuje njihovo zgodbo: nebeško mater opisuje kot slovensko mater, ki ljubi svojega otroka, hkrati pa ga ima tudi veselje pokarati. Tako nagajivo zapiše, da je Marija začudeno vprašala svojega vstalega sina: »Zakaj pa nisi najprej k meni prišel!?« Če bi pisatelj nadaljeval že zapisano evangeljsko zgodbo, bi domiselno dejal, da se je Jezus naprej prikazal jeruzalemskim ženam, ker je vedel, da se bodo takoj odpravile naprej in razširile to novico. A Marije ni bilo med njimi, zato te vloge ni mogla opraviti. Najbrž se je takoj po pogrebu vrnila v Nazaret, kjer je imela sorodnike in kjer je pričakovala tudi apostole, za katere je vedela, da bodo prišli, saj jim je Jezus naročil, naj se vrnejo v Galilejo, kjer ga bodo videli.
Vse te zgodbe nosijo v sebi pomenljivo sporočilo. Njihova globoka vsebina je, da je Kristus resnično vstal in da prinaša novo srečo vsem ljudem. Poročila iz evangelija in tudi vzporedne zgodbe iz apokrifov nam povedo, da se Kristus tudi po vstajenju ne odreka svoji ljubeči povezanosti z materjo, z jeruzalemskimi ženami in z učenci. Ta različna besedila nam tudi pravijo, da tako učenci kot Jezusova mati niso brez zadreg, vprašanj in bojazni. A njihova vera in ljubezen sta tako močni, da premagajo vse težave.
Ob Veliki noči vam Frančiškovi bratje, ki smo na Sveti Gori, voščimo veselja velikonočnih dni, poglobljeno srečo in novo upanje. V molitvi naših src se nadejamo, da se bo kljub našemu medsebojnemu nerazumevanju vendarle kmalu naselil mir med nami in po vsem svetu. Pred nami je vzor nebeške Matere, ki je s svojo vero in ljubeznijo premagala vse težave, tudi tiste, ki so nastopile po vstajenja njenega ljubljenega sina.
pater Bogdan Knavs