Bog ga je povzdignil
Apd 10,34a.37-43; Kol 3,1-4 ; Jn 20,1-9
Danes je velika noč Gospodovega vstajenja. Vsa praznična berila in tudi berila v »osmini« so povzeta v enem smem vzkliku: »Vstal je! Živi!«. »Vi ste ga križali – Bog pa ga je obudil od mrtvih!« (prim. Apd 2,23-24).
Letos smo izbrali kot ključ za razumevanje velikonočne skrivnosti odlomek iz Pavlovega pisma Filipljanom in se ustavili na mestu, kjer pravi, da se je Kristus izpraznil, ponižal, postal služabnik, šel v smrt in to v smrt na križu. Če bi se zgodba končala tu, bi se rešil Kristus, ne pa Bog Oče. Jezus bi namreč postal še razlog več v breme Očeta: »Zakaj je moral trpeti in umreti tudi Jezus? Vsaj on je bil zagotovo nedolžen!«. Ljudje bi vzeli Sinov primer za svojega, zavrgli pa bi Očeta. Prav to se je zgodilo tudi v povezani z Auschwitzem in holokavstom. Če se seveda ne bi na tem mestu spremenil osebek in se hvalnica nadaljuje:
»Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom!«
Osebek ni več »Jezus Kristus«, ampak »Bog«. »Bog ga je povzdignil« je samo drugače povedano: »Ga je obudil«. Poznamo starodaven ugovor: »Če Bog lahko premaga bolečino, pa je noče, zato ni dober. Ali pa jo hoče premagati, pa je ne more in zato ni vsemogočen«. Vstajenje dokazuje, da Bog hoče in zmore premagati bolečino sveta. To je storil v Kristusu in bo storil za vsakega od nas. Prosi nas le to, da mu pustimo svobodno izbiro, kako bo to storil. Filozof Platon je skušal opravičiti Boga zaradi nereda in zla v svetu, ko je odločno zatrdil: »Bog je nedolžen!« (Republika X,617e). Vendar za to ni našel pravega dokaza. Mi pa imamo dokaz.
Mi običajno razvrščamo filmske zgodbe ali pa zgodbe, popisane v romanih, v dve kategoriji: zgodbe s srečnim in zgodbe z nesrečnim koncem. Običajno imamo raje zgodbe s srečnim koncem. Tudi Jezusova zgodba spada med tiste s srečnim koncem, ki pa se od preostalih razlikuje v nekaterih bistvenih stvareh. Srečni konec – Happy end – je običajno v zmagoslavju dobrega in plemenitega junaka nad hudobnim. V tem smislu so vesterni zgodbe s srečnim koncem. Toda danes se teh zmag sramujemo. Dobrega nismo poistovetili z dobrim samim v sebi, ampak z dobrim lastnega rodu in kulture. Sovražnik v človeškem »srečnem koncu« je pogosto umišljen, umetno osovražen, da bi bila zmaga bolj vznemirjujoča. V Kristusovem vstajenju pa je zmaga nad resničnim zlom, nad resničnim, univerzalnim sovražnikom vseh: nad grehom in smrtjo. Uvodni spev pri velikonočni maši se glasi:
»Življenje in smrt sta se spopadla v čudovitem dvoboju. Gospod življenja, ki je bil mrtev, zdaj kraljuje živ«.
Naši človeški »srečni konci« so začasni srečni konci: »Poročila sta se in dolgo ter zadovoljno srečno živela«. »Dolgo«, toda ne za vedno! Smrt se bo slej ko prej oglasila in … potrkala. Končno bo le-ta imela zadnjo besedo, čeprav o tem naše zgodbe s srečnim koncem premišljeno molčijo. Toda tu je drugače:
»Kristus, potem ko je bil obujen od mrtvih, več ne umre; smrt nad njim nima več oblasti« (Rim 6,9).
Isto možnost je Kristus odprl tudi nam. »Gospod je prešel iz smrti v življenje in nam, ki verujemo v njegovo vstajenje, odprl pot, da bi tudi mi iz smrti prešli v življenje« (sv. Avguštin). Kristusovo vstajenje vsebuje odgovor na najbolj univerzalno človeško teženje:da bi zlo in krivica ne imela zadnje besede.
Zdaj pa v duhu sledimo vstalemu Jezusu na poti s Kalvarije do dvorane zadnje večerje. Ko se tu na večer velike noči prikaže apostolom, jih pozdravi z besedami:
»Mir vam bodi! … Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni« (Jn 20,21-23).
Jezus s temi besedami povzame in posreduje bistvene sadove velike noči: mir, Svetega Duha in odpuščanje grehov. Beseda mir se v hebrejščini konča z valujočim zvenom, ki se izgublja v neskončnost: Shalooooom! Kdo ve, kako je tisti večer zazvenela na Kristusovih ustih! Ko je to besedo izrekel Jezus, je pomenila mnogo več, kot pomeni nam ali bi želeli z njo povedati danes. Mir je tisto, kar je on pridobil na križu, ko je v sebi uničil sovraštvo. To je mir med ljudmi z Bogom; mir med narodi in ljudmi med seboj. Mir in velika noč sta med seboj tesno povezana. Obhajati veliko noč pomeni ustvarjati mir, pomeni spraviti se z Bogom in med seboj.
Toda velikonočni dar, ki povzema in vsebuje vse druge, je Sveti Duh. Dvorana zadnje večerje je kraj, kje je bil apostolom med zadnjo večerjo Tolažnik obljubljen, na velikonočni večer jim je bil dihnjen v obličje, na binkošti pa slovesno podeljen. En sam kraj poveže med seboj dar evharistije in dar Svetega Duha; kjer je bila ustanovljena prva, je bil podeljen drugi. To nam pove nekaj zelo pomembnega: Sveti Duh prihaja iz prsne strani iz ust Vstalega, ki je navzoč v evharistiji. Prav to velikonočni Kristus nadaljuje še naprej: »dihne« nad svojimi današnjimi učenci. Sveti Duh je tudi posrednik med Kristusovim in našim vstajenjem. Apostol nam zagotavlja, da bomo – zahvaljujoč Duhu – vstali tudi mi:
»In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa« (Rim 8,11).
Pot slave pa v obratni smeri sledi poti trpljenja. V trpljenju je Jezus prehodil pot od dvorane zadnje večerje na Oljsko goro in iz Oljske gore na Kalvarijo. Po vstajenju pa je šel s Kalvarije v dvorano zadnje večerje in iz dvorane zadnje večerje na Oljsko goro. Prav tu se je namreč Jezus zadnjikrat prikazal; od tod je poslal učence kot priče do skrajnih mej sveta in od tod je šel v nebesa (prim. Apd 1,6-12).
To dogajanje vsebuje tudi obljubo za nas. Kolikokrat se je pot trpljenja, ki se je zdela, da uničuje vse sanje in vsa upanja, kasneje izkazala kot polna čudovitih sadov! Več ljubezni in več edinosti med zakoncema; več resnice o nas samih in večje razumevanje drugih. »Bog tudi v našem življenju s krivimi črtami piše ravno«; v našo korist obrne vse, tudi nasprotovanja in tegobe. Enako, kot je storil s Kristusom.
Velikonočna skrivnost je edina, ki lahko odgovori na vprašanje o smislu našega življenja, ne da bi se morala ustaviti pred trpljenjem in smrtjo, kot se to, po sili razmer, dogaja filozofiji, znanosti in slehernemu človeškemu odgovoru. »Smisel«, ki ga velikonočna skrivnost da našemu življenju, je povzeto v naslednjih svetopisemskih besedah:
»Če smo z njim umrli, bomo z njim tudi zaživeli. Če z njim vztrajamo, bomo z njim tudi zakraljevali« (2 Tim 2,11-12).
Vendar si moramo zapomniti naslednje. Ta odgovor o smislu življenja dobimo samo tako, da si v veri prilastimo Kristusovo delo, ko dejavno vstopimo v samo skrivnost in ne ostanemo zunaj kot bolj ali manj nevtralni in raztreseni opazovalci. Odlomek iz Pisma Filipljanom nam pove, kako osebno vstopiti v skrivnost, o kateri smo premišljevali. V nekem določenem trenutku pride v besedilu še enkrat do zamenjave osebka, na prizorišče stopi še tretji igralec:
»V Jezusovem imenu se pripogne vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta« (Flp 2,10-11).
Tu osebek ni več »Jezus Kristus«, niti »Bog«, ampak človek. »Vsako koleno«, »vsak jezik« pomeni: vsak moški in vsaka ženska. Brez tega tretjega dejanja bi velikonočna drama za nas ostala nedovršena, obvisela bi v zraku. Velika noč ima svojo polno dovršitev takrat, ko človek, notranje prepričan v resničnost tega, kar je poslušal, razglaša Jezusa za svojega osebnega Gospoda in Odrešenika. Gre iz sebe in sprejme odločitev, ki daje nov smisel in smer njegovemu življenju; takšen človek je zato »odrešen«:
»Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen« (Rim 10,9).
Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 108-112. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap