Sveti oče o treh »protistrupih«: bližina, celovitost, skupno dobro

Sveti oče je v soboto, 4. junija, dopoldan, v avdienco sprejel voditelje konfederacije »Federsanità«. V svojem nagovoru jim je spregovoril o treh t.i. »protistrupih«, ki jim lahko pomagajo pri njihovem poslanstvu: bližina, celovitost in skupno dobro.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Drage prijateljice in prijatelji, dobrodošli!

Predsednici se zahvaljujem za njene besede. Citirala je svetega Jožefa Moscatija, »dobrega Samarijana«, ki je znal utelešati slog celostne oskrbe v svojem okolišu. Vaša konfederacija, ki združuje lokalne zdravstvene ustanove, bolnišnice ter znanstvene inštitute za hospitalizacijo in zdravljenje, skupaj s predstavniki Združenja italijanskih občin, je prav tako tesno povezana z okolišem, in sicer z nenehno dinamiko izmenjave med lokalnimi, regionalnimi in nacionalnimi dejavnostmi. S svojim prizadevanjem prispevate k ohranjanju odnosov med središčem in periferijo, med malim in velikim, in sicer s tkanjem odnosov in spodbujanjem poti socialno-zdravstvenega in socialno-varstvenega povezovanja.

Prav izhajajoč iz identitete vašega organizma bi vam želel predlagati tri »protistrupe«, ki vam lahko pomagajo hoditi po začrtani poti.
Najprej bližina, ki je protistrup za samoreferenčnost. Videti v bolniku drugega sebe razbija okove sebičnosti, ruši piedestal, na katerega smo včasih skušani, da bi se povzpeli, ter nas spodbuja, naj se prepoznamo kot bratje, ne glede na jezik, geografsko poreklo, družbeni položaj ali zdravstveno stanje. Če v ljudeh, ki jih srečujemo na bolnišničnih oddelkih, v domovih za ostarele, v ambulantah, uspemo videti predvsem brate in sestre, se vse spremeni: »sprejem« bolnika tako ni več birokratska zadeva in postane srečanje, spremljanje, podelitev. Naš Bog je Bog bližine, ki se je odločil, da je prevzel naše meso; ni oddaljen, nedosegljiv Bog. Hodi z nami, po neravnih poteh tega sveta, kakor je hodil z emavškima učencema (prim. Lk 24,13-32); prisluhne zbeganosti, tesnobam, kriku bolečine vsakogar. Naroča nam, naj to storimo tudi mi. To je še toliko bolj pomembno, ko se znajdemo v bolezni in trpljenju. Postati bližnji pomeni tudi odpraviti razdalje, zagotoviti, da ni »prvorazrednih« in »drugorazrednih« bolnikov; zagotoviti kroženje moči in sredstev, da nihče ne bi bil izključen iz socialnega in zdravstvenega varstva. Kadar določena država izgubi to bogastvo, ki ga predstavlja javno zdravstvo, začne delati razlike med prebivalci: tisti, ki imajo dostop do zdravstvenih storitev, za plačilo, in tisti, ki ga nimajo. Javno zdravstvo v Italiji je bogastvo, prosim, ne izgubite ga.

Drugi protistrup je celovitost, ki je nasprotna razdrobljenosti in delnosti. Če je vse povezano, moramo tudi o pojmovanju zdravja ponovno razmisliti s celostne perspektive, ki zajema vse razsežnosti osebe. Ne da bi kakor koli zmanjševali vrednost specifičnih usposobljenosti, zdravljenje bolnika pomeni, da ne upoštevamo le njegove patologije, temveč tudi njegovo psihološko, socialno, kulturno in duhovno stanje. Ko Jezus nekoga ozdravi, mu poleg tega, da odpravi telesno bolezen, povrne tudi dostojanstvo, ga ponovno vključi v družbo in mu da novo življenje. Seveda to lahko stori samo On, vendar je Njegov odnos, njegov pristop k človeku zgled za nas. Celostni pogled na oskrbo pomaga preprečiti »kulturo odmetavanja«, ki izključuje tiste, ki iz različnih razlogov ne izpolnjujejo določenih norm. V današnji kulturi je tisto, kar ne služi, izven. Uporabi in odvrzi, na vseh ravneh. V družbi, ki je v nevarnosti, da na bolne gleda kot na breme, strošek, moramo v središče ponovno postaviti tisto, kar nima cene, česar ni mogoče kupiti in prodati, to je človekovo dostojanstvo. Bolezni lahko zaznamujejo telo, zmedejo misli, odvzamejo moči, vendar pa nikoli ne bodo mogle izničiti vrednosti človeškega življenja, ki ga je treba vedno varovati, od spočetja do njegovega naravnega konca. Upam, da bodo imele raziskave in različni zdravstveni poklici vedno to obzorje.

Tretji protistrup pa je skupno dobro, kot sredstvo proti iskanju posameznih interesov. Tudi na področju zdravstva se pogosto pojavlja skušnjava, da bi na račun večine prebivalstva prevladale ekonomske ali politične koristi določene skupine. To velja tudi na področju mednarodnih odnosov. Temeljna pravica do varovanja zdravja – citiram iz Nove listine za zdravstvene delavce – »zadeva vrednoto pravičnosti, v skladu s katero ni razlik med ljudstvi in narodi; pri tem je potrebno upoštevati njihove objektivne življenjske razmere in razvoj, v prizadevanju za skupno dobro, ki je dobro vseh in hkrati dobro vsakega posameznika.« (št. 141) Pandemija nas je naučila, da »naj se reši, kdor se more«, hitro postane »vsi proti vsem,« kar povečuje neenakosti in poglablja konflikte. Namesto tega si moramo prizadevati za to, da bo vsakdo imel dostop do oskrbe, da bi zdravstveni sistem podpirali in spodbujali ter da bo še naprej brezplačen. Zmanjševanje sredstev za zdravstveno varstvo je huda žalitev za človeštvo.

Bližina, celovitost in skupno dobro: izročam vam te »protistrupe« in vas spodbujam, da še naprej delate v službi bolnikov in celotne družbe. Naj vas sveti Jožef Moscati vodi pri vašem vsakdanjem delu in vam podari modrost skrbi in varovanja. Iz srca vas blagoslavljam in vas izročam priprošnji Device Marije. In prosim, ne pozabite moliti zame. Hvala!