Sveta družina, 26.12.2021

Prihod časov

Ceremonija odraščanja, ki je v navadi pri večini neverskih in verskih skupnosti, je kritični trenutek širitve in vstopa v večjo odgovornost in širše razumevanje.
V današnjem evangeliju je Jezus romal v Jeruzalem, da bi se udeležil običajev pashe s svojimi starši. Pri dvanajstih letih se pripravlja na svojo »bar mitzvo«, vendar do te ceremnije ne bo prišlo še eno leto. Jezus je pripravljen za prehod med otroštvom in odraslo vero. Ko pokaže svoje znanje v templju, dokaže, da je pripravljen prevzeti večje odgovornosti. Pozna svojega nebeškega Očeta in je pripravljen slediti. Današnje branje nas uči, kaj zahteva vera odraslih.
Prvo berilo iz Sirahove knjige da bralcu vpogled v češčenje očeta, drugo berilo iz pisma Kološanom pa pregled tega, kar bomo postali. Najprej se naučimo, da bomo, če bomo dosledno upoštevali zapovedi vse svoje življenje, deležni neslutenega plačila. Vsako odraslo razumevanje katerekoli zapovedi je težko; vztrajati moramo v dobrem kakor tudi v slabem, ob tem pa poglabljati zaupanje v Boga. Ko odrastemo, je naša odrasla vera na preizkušnji. Če se odločimo in poglobimo vero, postanemo oseba, ki je opisana v pismu Kološanom – kdor je oblečen v sočutje, ljubezen in mir.
Kakšna je odrasla vera? Evangelij nam govori, da je odrasla vera nepredvidljiva in drzna. Uči nas tudi, da moramo razmišljati o vseh dogodkih svojega življenja, da bi razumeli Božji načrt. Ko Jezus stoji v zadnjem delu templja z učitelji in starešinami, stopi izven splošno sprejetega. Moral bi s starši domov, a je sprejel višji klic. Medtem ko je z zemeljskimi starši potoval v tempelj, je spoznal, da je ljubljeni Božji Sin. V templju je ostal zato, da bi podrobneje raziskal to svoje novo spoznanje, starše pa je pustil, da jih najprej skrbi, potem pa premišljujejo to njegovo nepričakovano dejanje.
Kot najstniki in mladi odrasli smo vsi izkusili bolečino, ko smo, ločeni od svojih staršev, odkrivali, kdo smo. To psihološko oblikovanje ima začetek in konec. Duhovna zrelost in identiteta pa nimata tako ostrih robov. Ali živimo po zapovedih ali podležemo površinskemu razumevanju in plačamo varščino, ko postane težko? Ali poslušamo Božji glas v nas? Smo dovolj pogumni, da stopimo iz normalnega, ko je to potrebno? Jezus ni ubogal svojih zemeljskih staršev. Pogumno je sledil globljim zapovedim in slavil svojega nebeškega Očeta. Imamo tak pogum?
Pogum, da poslušamo in odgovorimo na Božjo besedo, je nujno potreben v današnjem svetu. Ko nas dogodki v našem življenju prestrašijo in presenetijo, ali premoremo pogum, da premišljujemo o njih tako, kot je Marija?
V skušnjavi smo, da bi reagirali, namesto odgovorili. Danes je dan, ko lahko obnovimo, kar smo obljubili pri sveti birmi. Povabljeni smo, da razširimo svoje razumevanje duhovnega življenja in sprejmemo vse svoje odrasle odgovornosti. To je velika zahteva, a z Božjo pomočjo nam bo uspelo.

avtor: Karen Johnson
vir: http://celebrationpublications.org/
prevod: Petra Grimani