Šmarnice v Letu svetega Jožefa, 29. maj

»Strah hudobnih duhov« (Terror daemonum)

Antični svet je doživel prihod krščanske vere kot osvoboditev od strahu pred demoni. To je prepričljivo pokazal zlasti Henri de Lubac. Tako se dogaja tudi danes povsod tam, kjer krščanstvo stopi na mesto starih plemenskih verstev in sprejme vase njihovo pozitivnost s tem, da jo preobrazi. Ta prodor z vso njegovo silovitostjo čutimo pri Pavlu, ko pravi: »Ni Boga razen enega… Imamo enega samega Boga, Očeta. Od njega prihaja vse in mi živimo naravnani k njemu. In eden je Gospod: Jezus Kristus. Po njem je vse in mi smo po njem« (1 Kor 8,5s). V teh besedah je osvobajajoča moč – veliki eksorcizem, ki očiščuje svet. Sveti Pavel dodaja: »Naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v obnebjih« (Ef 6,12). Kdo ne ve iz lastne izkušnje, kako nam je hudobni duh stalno za petami. Če smo ga odgnali zdaj, se bo naslednjič vrnil še hujši, kakor nas opozarja Gospod sam. A k sreči je Jezus, zmagovalec nad grehom in smrtjo, dal apostolom oblast izganjati hude duhove (prim. Mr 3,15; 6,7). Prav tako je Bog podelil svojo oblast izganjati hude duhove tudi svetemu Jožefu, ki je zaradi svoje svetosti »strah hudobnih duhov«. Jezus sam nas uči, da je hudobnega duha mogoče premagati »s postom in molitvijo«. Ali ni sv. Jožef prav zato tako mogočen pomočnik v skušnjavi in nevarnosti?

Papež Benedikt XVI. v razlagi Gospodove molitve pojasni prošnjo »In ne vpelji nas v skušnjavo«. Ob koncu pravi: »S to prošnjo govorimo Bogu: ‚Vem, da potrebujem preizkušnje, da moje bitje postane čisto. Če dopustiš, da pridejo name preizkušnje, če – kakor pri Jobu – daješ hudiču del svobodnega prostora, potem misli, prosim, na omejeno mero moje moči. Ne pričakuj od mene preveč. Ne potegni predaleč meja, v katerih smem biti skušan, in bodi blizu s svojo varujočo roko, kadar postane zame preveč‘… Ali naj pri tem ne bi pomislili na to, da je Bog naprtil posebno težko breme skušnjave tistim ljudem, ki so mu bili posebej blizu, velikim svetnikom, od Antona Puščavnika do Terezije iz Lisieuxa v pobožnem svetu njenega karmela. Ti so tako rekoč v Jobovem spremstvu, kot zagovor človeka, ki je hkrati obramba Boga. Še več: ti svetniki so na prav poseben način v občestvu z Jezusom Kristusom, ki je pretrpel naše skušnjave. Poklicani so, da prestajajo skušnjave nekega obdobja tako rekoč na lastnem telesu, v svoji lastni duši. Poklicani so, da prenesejo te skušnjave za nas, navadne duše, in nam s tem pomagajo priti k tistemu, ki je sprejel nase breme nas vseh … To prošnjo izrekamo v zaupljivi gotovosti, za katero nam je sveti Pavel podaril besede: ‚Bog je zvest in vas ne bo pustil skušati čez vaše moči, ampak bo s skušnjavo dal tudi možnost, da jo boste zmagali‘ (1 Kor 10,13)«.

Prav to zaupanje nas krepi tudi v zadnji prošnji »Temveč reši nas hudega«. Ko prosimo, da bi bili rešeni hudobnega duha, prav tako prosimo, da bi bili osvobojeni vsakega sedanjega, preteklega in prihodnjega zla, ki mu je hudobni duh začetnik in podpihovalec. – Sveti Jožef, Odrešenikov varuh, varuj tudi nas! Sveti Jožef, strah hudobnih duhov, prosi za nas!