»Steber družin« (Familiarum columen)
»Kristus se je hotel roditi in rasti v krogu svete družine Jožefa in Marije« (KKC 1655). Družina je nadvse važna stavba, je »domača Cerkev«. Krščanska družina je skupnost vere, upanja in ljubezni. Ravno s svojim zgledom in pomočjo, ki jo izprosi od Boga za družine, je sveti Jožef steber družinam. V Jožefovi družini je bila molitev njeno prvo in najvažnejše opravilo. Z molitvijo se je začel in končal vsak njen dan. Vestno je izpolnjevala Božje zapovedi. Molilo se je tudi pri delu. Delali so vsi trije člani te družine. Jožef je opravljal tesarska dela, Jezus pa mu je pomagal. Marija je opravljala vsa potrebna gospodinjska dela.
Čeprav je bila to sveta Družina, so tudi njo pestile težave in nadloge tega sveta. Vse pa je prenašala s popolno vdanostjo v voljo nebeškega Očeta, ki ji je vse to pošiljal. Ta vdanost do nebeškega Očeta ji je delila tolažbo, moč in mir ter ji razsvetljevala najtemnejše ure. Vsi so stremeli za tem, da drug drugemu olajšajo življenje, kolikor le morejo. Prizadevali so si za mir. Mir v družini pa prinese srečo. Jožefova družina je tako postala najsrečnejša na zemlji. Te sreče je lahko deležna vsaka družina, če se le ravna po vodilu, ki je vladalo v sveti Družini. Sveti Jožef nikdar ne bo zapustil tistih družin, ki iščejo pri njem zavetje. Sv. Mati Terezija zatrjuje: »Družina, ki moli skupaj, ostane skupaj. – Kristus je glava družine, tihi poslušalec vsakega pogovora, nevidni gost pri vsakem obedu.«
»Tolažnik nesrečnih« (Solacium miserorum). V sreči ima človek obilo prijateljev, v nesreči je pa večinoma sam. Ima pa tolažnike in pomočnike v nebesih: med prvimi je sveti Jožef. Sveti Jožef, »tolažnik nesrečnih«, s svojim zgledom in pomočjo, ki jo rad izprosi od Boga. On, najpravičnejši, najčistejši, najpokornejši je prenašal najhujše udarce usode. Nesrečnim kaže, kako morajo po njegovem zgledu prenašati udarce, da ne bodo čutili njihove teže, ampak jih pogumno sprejeli in si z njimi pletli venec večne slave. Sveti Jožef, najzvestejši, jim kaže, kako morejo ostati zvesti Bogu, nositi svoj križ in vztrajati v času življenjskih tegob in preizkušenj. Papež sv. Pavel VI. uči: »Sv. Jožef je vzor ponižnih, ki jih krščanstvo usmerja k velikim ciljem. Sv. Jožef je dokaz, da niso potrebne ‘imenitne reči’, da bi dobro in verodostojno hodili za Kristusom; nujne so le splošne, človeške, preproste, a prave in verodostojne kreposti« (Nagovor, 19. marca 1969).
Sveti Jožef tolažnik nesrečnih! Ker je sam okusil bridkosti in težave, se je v njegovem srcu vnelo sočutno usmiljenje do nesrečnih. Sv. Gregor Nacijanški naroča, naj človek posnema dobroto in ljubezen Boga. Zato svetuje: »Če si zdrav in bogat, lajšaj stisko bolnika in ubožca! Če nisi padel, pomagaj tistemu, ki je padel in živi v bridkosti! Če si dobre volje, pomagaj obupanemu; če si blagoslovljen z dobrinami, se usmili tistega, ki ječi v nesreči!«