Šmarnice v Letu svetega Jožefa, 24. maj

»Zgled delavcev« (Exemplar opificum)

Evangelij poroča, da je bil Jožef po poklicu tesar, »tékton« (Mt 13,55). Očitno je tudi Jezus pridno pomagal v Jožefovi obrtni delavnici, saj so se rojaki v Nazaretu o Jezusu spraševali: »Ali ni to tesar?« (Mr 6,3). Sveto pismo pravi, da je Bog prvega človeka postavil v raj, da bi ga obdeloval. Dokler ni grešil, mu je bilo delo v veselje. Po grehu pa je postalo delo težko breme: »V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, iz katere si bil vzet« (1 Mz 3,19). Sveti Jožef iz vsega tega ni bil izvzet. Tudi sam je moral trdo delati. A vedel je, da je delo častna naloga vsakega človeka, ki ga stori podobnega Bogu. Rad je delal, ker se je zavedal, da človek z delom poveličuje Stvarnika, izpopolnjuje stvarstvo in posvečuje tudi sebe. Apostol Pavel naroča kristjanom: »Karkoli delate, delajte iz srca kakor Gospodu« (Kol 3,23). Papež sv. Pavel VI. je ob svojem obisku v Nazaretu (5. januarja 1964) v nagovoru čudovito opisal zgled nazareške Družine: »Nazaret je šola evangelija. Najprej nauk o molku, nato nauk o družinskem življenju in še nauk o delu: Tu v Nazaretu, v hiši tesarjevega sina bi radi razumeli in počastili trdi in odrešilni zakon človeškega prizadevanja … Srčno želimo od tu pozdraviti delavce vsega sveta in jim pokazati njihovega velikega vzornika, njihovega Božjega brata, Kristusa, našega Gospoda.«

Delo je izraz ljubezni. »V našem času je Cerkev to poudarila tudi z bogoslužnim spominom Jožefa delavca, določenim na prvi maj. Človeško delo in zlasti ročno delo sta v evangeliju močno poudarjena. Delo je skupaj s človeško naravo Božjega Sina sprejeto v skrivnost učlovečenja, kakor je bilo na poseben način odrešeno. Zaradi delovne mize, na kateri je skupaj z Jezusom opravljal svoj poklic, je Jožef prinesel človeško delo v bližino skrivnosti odrešenja« (Odrešenikov varuh, 22).

»Kras domačega življenja« (Domesticae vitae decus). »Zakon je posebna sreča, če se oba potrudita za isto svetost in sta oba enaka v bogoljubnosti,« pravi sveti Peter Krizolog. Takšno srečo, h kateri je pripomogel tudi sveti Jožef, je uživala sveta Družina najpopolneje. K sreči je pripomogel predvsem tako, da je izpolnjeval dolžnosti svojega stanu kot mož preblažene Device in kot Jezusov krušni oče. Obema je posvetil vso ljubezen svojega srca. Kako dobesedno velja starodavni krščanski spev: »Ubi caritas, ibi Deus est« (Kjer je ljubezen, tam je Bog). »Bog je ljubezen, zato tisti, ki živi v ljubezni, živi v Bogu in Bog živi v njem« (1 Jn 4,16). Cerkev na praznik svete Družine prosi: »O Bog, po tvoji uredbi ima družinska skupnost svoj trdni temelj; usmiljeno se ozri na prošnje svojih služabnikov in daj, da bomo po zgledu svete Družine tvojega edinorojenega Sina v medsebojni ljubezni krepostno živeli in nekoč v veselju tvojega doma uživali večne nagrade« (Zupetov prevod Misala).