Šmarnice v Letu svetega Jožefa, 22. maj

»Ogledalo potrpežljivosti« (Speculum patientiae)

Katoliška Cerkev s to čudovito oznako pokaže na dragoceno lastnost svetega Jožefa, ki je še kako potrebna v vsakdanjem življenju. Božja previdnost mu je naložila težko breme vsakovrstnih nadlog. Vse to pa je sprejel in nosil z največjo potrpežljivostjo. Sprejel je uboštvo, četudi je bil kraljevega rodu. Sprejel je nosečo mater Marijo, čeprav mu ni bilo takoj jasno, kako se je to zgodilo. Ko je v Betlehemu zaman iskal prenočišče, ni godrnjal nad prebivalci in Bogom, temveč je tiho vdan nosil težki križ, ki mu ga je naložil Bog. Mnogo težav in bridkosti je prestal v Egiptu in potem v Nazaretu. Sveti Jožef se ni hudoval ne na Heroda in ne na Boga, ki je dopustil, da jih Herod zasleduje. To je sprejel kot Božjo voljo. Zaradi vsega tega, kar je prestal v življenju, je sveti Jožef postal zgled in živo »ogledalo potrpežljivosti«. Kolikor bolj se približamo Bogu, toliko potrpežljivejši in skromnejši bomo. S tem pa tudi bliže resnici in ljubezni. Navsezadnje je potrpežljivost vera v dobro, v moč dobrega, vera v to, da je dobrota močnejša od zla. Pismo Hebrejcem pravi: »Potrpežljivosti vam je treba, da izvršite voljo božjo ter dosežete obljubo« (Heb 10,36). Naš veliki arhitekt Jože Plečnik je voščil svojemu prijatelju: »Bog ti daj preljubo zdravje, svojo milost in voljno potrpljenje!«

»Ljubitelj uboštva« (Amator paupertatis). Sveti Jožef se ni branil uboštva, v njem ni videl nič sramotnega. To je le ena izmed njegovih svetlih lastnosti. Svoje uboštvo razodeva v Betlehemu, kraju Jezusovega rojstva. Njegovo pomanjkanje se kaže tudi v tempeljski daritvi, ko za Jezusovo odkupitev ob rojstvu daje Bogu dar ubogih – dve grlici. Skrajno uboštvo ga spremlja tudi na poti v Egipt, v samem Egiptu in ob vrnitvi v Nazaret. O premoženjskih razmerah svete Družine ne vemo ničesar. A povsem utemeljeno smemo misliti, da so v Nazaretu živeli skromno, ubožno. Jožef je preživljal sveto Družino z delom svojih rok. Čeprav je bilo uboštvo za svetega Jožefa težko, na njem ni opaziti nejevolje in obupanosti nad življenjem. Pri njem vidimo globoko vdanost in hvaležnost Bogu, ki skrbi za lilije na polju in hrani ptice pod nebom. Sveti Jožef, ljubitelj uboštva, je vnaprej uresničeval Gospodovo naročilo: »Ne bodite v skrbeh in ne povprašujte: Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali s čim se bomo oblekli. Saj vaš nebeški Oče ve, da vsega tega potrebujete. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravico, in vse to vam bo navrženo« (Mt 6,31-32). Jožef je užival srečo uboštva, uboštva v duhu, ki ga Gospod blagruje (Mt 5,3). Blagri razodevajo red sreče in milosti, lepote in miru. Jezus slavi veselje ubogih, ki jim božje kraljestvo že pripada. Jezus sam »je zaradi nas postal ubog, da bi po njegovem uboštvu mi obogateli« (2 Kor 8,9). Hrepenenje po resnični sreči rešuje človeka pretirane navezanosti na dobrine tega sveta. »Obljuba, da bomo Boga gledali, presega sleherni blagor. Kdor gleda Boga, je dosegel vse dobrine, kar si jih je mogoče zamisliti« (sv. Gregor iz Nise o blagrih). Sveti Jožef je že na zemlji gledal Jezusa. Zdaj ga gleda v poveličanju nebeške slave.