»Jožef najmodrejši« (Ioseph prudentissime)
Cerkev je svetemu Jožefu dala ta častni naslov. Nazareški Jožef je bil »moder« in »razumen«. Štiri človeške kreposti imajo vlogo tečaja pri vratih, zato se imenujejo glavne ali kardinalne (lat. »cardo« = tečaj); vse druge se zvrščajo okrog njih. Glavne kreposti so: razumnost, pravičnost, srčnost. Katekizem pravi: »Razumnost je krepost, ki nagiblje praktični razum, da v vsaki okoliščini razbere, kaj je za nas resnično dobro, in izbere pravilna sredstva za njihovo izvršitev … Ne smemo je zamenjati z boječnostjo ali strahom, tudi ne z dvoličnostjo ali hlinjenjem. Pravijo ji auriga virtutum (krmarka kreposti): razumnost vodi druge kreposti tako, da jim naznačuje pravilo in mero. Razumnost je tista, ki usmerja sodbo vesti. Razumen človek odloča in ureja svoje ravnanje v skladu s to sodbo. Na podlagi te kreposti brez zmote uporabljamo nravna načela v posebnih primerih in premagujemo dvome glede dobrega, ki ga je treba storiti, in zla, ki se ga je treba izogibati« (KKC 1806). Jožef najmodrejši si je prizadeval »za edino potrebno«. Svojo bogovdanost je združeval z vsakdanjo dejavnostjo. Bil odprt za Boga in pozoren do bližnjega. Vedel je, da je »Gospodov strah začetek modrosti«. Joseph Ratzinger pojasnjuje: »Ponovno se nam pokaže bistvena poteza lika sv. Jožefa: njegova zmožnost dojemanja Božjega in njegova zmožnost razločevanja. Božje sporočilo se more tako dotakniti samo človeka z notranjo budnostjo za Božje, z občutljivostjo in dovzetnostjo za Boga in njegove poti. Zmožnost razločevanja pa je nujna, da bi spoznali, ali so bile samo sanje ali je resnično prišel k njemu Božji odposlanec in mu govoril. Jožef nam je tukaj spet čisto praktično prikazan kot ‚pravični‘: njegova notranja budnost za Boga, s katero sprejme in razume oznanilo, kar sama od sebe postane pokorščina.«
»Jožef najsrčnejši« (Ioseph fortissime). Jožef je bil tisti srčni svetnik, ki ga nobena težava, nobeno trpljenje, nobena stvar ni odvrnila, da bi ne izpolnjeval Božje volje in Božjih zapovedi. Sveti Jožef je to svojo srčnost pokazal, ko je moral iz Nazareta odriniti v Betlehem, da se je po ukazu cesarja Avgusta popisal ves rimski svet (Lk 2,1). Pot v mesto očetov je bila dolga in polna nevarnosti. A nobena ovira ga ni ustavila, da ne bi izpolnil Božje volje, ki je bila v cesarjevem ukazu. Sredi temne noči se mu je prikazal gospodov angel in mu naročil, naj z družino zbeži v Egipt, saj jim je za petami Herod, ki hoče umoriti Jezusa. Jožef ni pomišljal in ugovarjal. Brez vprašanj in nepripravljen na odhod je vzel Jezusa in Marijo ter se umaknil v Egipt. – S srčnostjo je prenašal vse težave svojega življenja, veliko revščino in bedo, ki ga je spremljala skozi življenje. Svoj kruh si je moral služiti s težkim delom. Vendar se ni pritoževal nad Božjo previdnostjo, ki mu je naložila težko breme življenja. Vdano je sprejemal vse kot Božji dar in Božjo voljo. Jožef, najsrčnejši!
Katekizem lepo opiše to krepost: »Srčnost je nravna krepost, ki v težavah zagotavlja trdnost in stanovitnost v prizadevanju za dobro. Srčnost nam krepi odločnost v upiranju skušnjavam in premagovanju ovir v nravnem življenju. Krepost srčnosti napravlja človeka sposobnega za premagovanje strahu, celo strahu pred smrtjo, za prestajanje preizkušenj in preganjanj. Srčnost pripravi človeka, da gre prav do odpovedi in celo do žrtvovanja svojega življenja, ko je treba obraniti pravično stvar« (KKC 1808).