Šmarnice v Letu svetega Jožefa, 13. maj

Gospodov Vnebohod

Pred slovesnim praznikom Gospodovega vnebohoda smo obhajali prošnje dneve. Ob koncu litanij vseh svetnikov, ki smo jih molili, je tudi vzklik: »Poživi v naših srcih hrepenenje po nebesih!« Joseph Ratzinger – Papež Benedikt XVI. pripoveduje, da je v stanovanju prijateljev videl upodobitev svetega Jožefa. Kip prikazuje Jožefa v noči pred begom v Egipt. Upodobljen je velik, odprt šotor; od zgoraj navzdol se približuje angel, v odprtini šotora leži Jožef – speč, a oblečen kot romar, popotnik z velikimi škornji, potrebnimi za težavno potovanje.

Jožef spi, a hkrati more slišati angela (prim. Mt 2,13s). O njem torej velja tisto, kar pove Visoka pesem: »Spala sem, a moje srce je bedelo« (Vp 5,2). Čuti počivajo, a dno duše je odprto. Odprti šotor postane podoba človeka, ki more prisluhniti v globino, navznoter in navzgor; takšen človek je dovolj odprt, da življenje Boga in življenje njegovih angelov prodre v uho njegovega srca. V globini se duša vsakega človeka dotika Boga. Od znotraj hoče Bog spregovoriti vsakomur od nas. Toda mi smo večinoma založeni z vsakovrstnimi posli, skrbmi, pričakovanji in željami. Duša je tako rekoč založena z ropotijo; toliko zidov je zgrajenih pred božjo bližino, da Bog in njegov tihi glas ne moreta več prodreti skozi … Speči Jožef, ki je hkrati zmožen prisluhniti navznoter in navzgor, je mož notranje zbranosti in pripravljenosti. Šotor njegovega življenja je odprt, odprt proti nebesom.

Jožef je hkrati pripravljen na skok, na odhod. Pripravljen je vstati in izpolniti božjo voljo (prim. Mt 1,24; 2,14) – podobno kakor Marija: »Glej, tukaj sem! Dekla sem Gospodova!« (prim. Lk 1,38). To velja tudi zanj – Jožef je pripravljen vstati. »Glej, tvoj hlapec sem! Pošlji me!« (Iz 6,8; prim. 1 Sam 3,8s). To je klic, ki bo poslej določal vse njegovo življenje. Jožef je Božjo voljo napravil za merilo svojega življenja. Jožefovo življenje ni uresničevanje sebe, ampak zatajevanje sebe. Svojega življenja se ne polašča, ampak ga daje. Ne izpeljuje svojega načrta, ampak se prepušča navodilom Boga: »Ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi« (Lk 22,42). Kjer se dogaja to, za kar prosimo – »Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji« (Mt 6,10) –, tam je na zemlji košček nebes, ker je na zemlji kakor v nebesih.

Sledi še tretje. Jožef je oblečen kakor romar. Kakor Abraham zasliši klic: »Pojdi iz svoje dežele in bodi tujec!« (prim. 1 Mz 12,1; 26,3); Heb 11,8s). Jožef s tem postane vnaprejšnja podoba krščanskega bivanja. Apostoli nam govorijo: »Kot kristjani ste tujci in romarji in gostje« (prim. 1 Pt 1,1.17; 2,11; Heb 13,14). Kajti »naša domovina je v nebesih« (Fpl 3,20). Govorjenja o nebesih danes ne slišimo več radi. Mislimo namreč, da nas to odvrača od naših dolžnosti na zemlji, nas odtujuje svetu. A človek je tako ustvarjen, da je vse zemeljsko zanj premalo. Človek potrebuje več, potrebuje neskončno Ljubezen, neskončno Lepoto in Resnico. Če se spet naučimo gledati v nebesa, bo zemlja postala svetla. Samo če pu­stimo, da v nas oživi vsa veličina upanja na večno sobivanje z Bo­gom, če smo spet romarji k Večnemu in se ne zarijemo v zemljo, tedaj posije žarek našega upanja tudi na ta svet ter mu podeli upanje in mir. (prim. Papež Benedikt XVI., Sveti Jožef, v: Communio 31 (2021) 47-51).

Danes, na praznik Gospodovega vnebohoda, se zahvalímo Bogu za Jožefa, tega svetnika, ki je zbrano pozoren na Boga, pripravljen, pokoren, ki se odpoveduje sebi in je na poti k Bogu obljub ter služi tudi zemlji. Prosímo za milost, da bi nam bili pode­ljeni takšna budnost in pripravljenost. Prosímo, da bi polnost ta­kšnega upanja prepojila naše življenje in nas vodila k Bogu, ki je naš pravi cilj v občestvu večnega življenja. Prosímo s Cerkvijo, ki na današnji praznik Gospodovega vnebohoda moli: »Vsemogočni večni Bog, popelji nas v družbo tistih, ki uživajo nebeške radosti; tako bo ponižna čreda prišla tja, kamor je pred njo šel junaški Pastir« (Zupetov prevod Misala).