»Slavni sin Davidov« (Proles David inclyta)
Tako Cerkev pozdravlja svetega Jožefa. In tako ga je Gospodov angel poklical v sanjah: »Jožef, Davidov sin!« (Mt 1,20). V Matejevem in Lukovem evangeliju je Jezusov rodovnik, v katerem je rečeno, da je bil Jožef kraljevega rodu. Jezusov rodovnik ostaja pomemben: Jožef je Jezusov oče po postavi. Po njem Jezus spada po pravu, »zakonito« k Davidovi rodovini. In vendar izhaja od drugod, »od zgoraj« – od Boga samega. Skrivnost izvora, dvojnega izvira, nas nagovarja povsem konkretno: Jezusovo poreklo je treba navesti, in vendar je skrivnost. Samo Bog je njegov »Oče« v dejanskem pomenu. Rodovnik mož ima svetno-zgodovinsko težo. In vendar je na koncu Marija, ponižna devica iz Nazareta, v kateri se zgodi nov začetek; človeškost se začenja na novo. Jezus se je rodil iz Jožefove žene v mesijanski Davidovi rodovini (Mt 1,16; prim. Rim 1,3; 2 Tim 2,8; Raz 22,16). Luka nam pove, da je Jezus po postavi veljal za Jožefovega sina, čeprav je Jezusovo resnično poreklo že prej opisal v prvih dveh poglavjih svojega evangelija. Zato vzklik: »Slavni sin Davidov!« To nam pove, da sta Jožef in Marija izbrani cvet in najžlahtnejši sad izvoljenega ljudstva Izraela. Apostol Pavel poudarja: »Oni so Izraelci. Njim pripadajo posinovljenje in slava, zaveze in zakonodaja, bogoslužje in obljube; njihovi so očaki in iz njih po mesu izhaja Kristus, Bog, ki je nad vsem, slavljen na veke. Amen« (Rim 9,4-5).
»Luč očakov« (lumen patriarcharum). V Stari zavezi je Bog izbral očake, da je po njih v izvoljenem narodu ohranil vero v enega Boga, ga vodil, mu napovedoval prihodnjega Odrešenika in v njem izpolnjeval svoje obljube. Najodličnejši in zadnji med njimi je bil sveti Jožef. Mnoge dobre lastnosti je sveti Jožef podedoval od svojih prednikov. Sveti Tomaž Akvinski pravi, da je »sveti Jožef imel Abelovo preprostost, Noetovo svetost, Abrahamovo pokorščino, Jakobovo potrpežljivost, Jožefovo čistost, Davidovo krotkost, Elijevo gorečnost in srčnost Makabejcev. Sveti Jožef je bil prvi med očaki, prava luč očakov«.
Sv. Jožef je vez med staro in novo zavezo. Je dopolnitev Abrahamove vere in blagoslova: »Blagoslovil te bom in naredil tvoje ime veliko, da bo v blagoslov« (1 Mz 12,2). Sveti Jožef živi krščansko življenje pred zunanjim začetkom krščanstva. V sebi nosi upanje, vero, potrpežljivost Abrahama, očakov in prerokov. Izteza se h Gospodu kakor Simeon in Ana. Vera teh preprostih, tihih in neomajnih vernikov odpira vrata Kristusu. Medtem ko veliki modrijani takratnega časa in mogočneži političnega življenja niso spoznali Jezusa, ampak so se upirali njegovemu oznanilu, so imeli preprosti verniki ključ časa v svojih rokah in v krizi sveta, polnega nasprotij in nevarnosti, je njihova vera odpirala pot zveličanja.