Šmarnice v Letu svetega Jožefa, 11. maj

Litanije svetega Jožefa

Litanije v čast sv. Jožefu je 1. oktobra 1910 odobril papež sv. Pij X. Zlasti v tem letu naj bi jih čim pogosteje molili. Ob premišlje­vanju posameznih 25 vzklikov, ki opisujejo poslanstvo in naloge, kreposti in vrline »pravičnega moža«, se nam odstira njegova poklicanost in veličina v sodelovanju pri Božjem odrešenjskem načrtu.

»Pojdite k Jožefu!« Tako je egiptovski kralj naročil ljudstvu ob času hude lakote. Isto kliče tudi nam najvišji Kralj nebes in zemlje po svoji Cerkvi v teh hudih časih. Ta premišljevanja naj bodo ka­kor »šopek vijolic«, ki jih hočemo pokloniti sv. Jožefu. »Vijolica cvete ob prvih žarkih pomladanskega sonca … Tudi sv. Jožef je živel ob času, ko so na zemljo posijali prvi žarki sonca pravice, Jezusa Kristusa … Vijolica ne vzbuja pozornosti s sijajno obleko. Skrita je v grmovju. Tudi življenje sv. Jožefa je bilo skrito, svetu nepoznano … Eno pa ima vijolica, v čemer presega drugo cvetje, in to je njena čudovito prijetna vonjava. V vonjavi lepih čednosti se je odlikoval sv. Jožef«. Podobno misel izreka sv. Tomaž Akvin­ski: »Nekaterim svetnikom je Bog dal, da pomagajo le v nekaterih potrebah. Sv. Jožefu pa je dal, da pomaga v vseh potrebah, da ščiti in varuje tiste, ki se k njemu zatekajo.«

V prvi litanijski prošnji najprej vzkliknemo: »Sveta Marija, prosi za nas!« (Sancta Maria, ora pro nobis!) Cerkev postavlja Marijo na prvo mesto, saj je kot Brezmadežna najbolj podpirala svojega moža, svetega Jožefa, v stremljenju po popolnosti. Ni pravega čaščenja svetega Jožefa brez čaščenja Marije. Tudi molitev v čast sv. Jožefu, ki jo je odobril papež Leon XIII. 15. avgusta 1889, se začenja tako: »K tebi, o sveti Jožef, pribežimo v svojih stiskah. In ko smo na pomoč poklicali tvojo presveto nevesto, prosimo zaupljivo tudi tvojega varstva.«

»Sveti Jožef!« (Sancte Joseph!) Prvi vzklik je pozdrav, je počastitev in zaupna izročitev. Z njim ponovimo in izgovorimo angelov pozdrav: »Jožef!« To ime pomeni: »Bog naj doda!« Pomeni torej rast in napredovanje. Očak Jakob je pred smrtjo blagoslovil svoje sinove in rekel o Jožefu: »Rodovitna mladika je Jožef, rodovitna mladika ob studencu« (1 Mz 49,22). Kako zelo je blagoslovljen sveti Jožef. V Nazaretu se je ob Devici Mariji in Jezusu učil notranjega življenja; učil se je, kako naj hoče to, kar hoče njegov Sin, ki se je naselil v njegovem srcu (Jn 14,23). Naučil se je popolnega češčenja nebeškega Očeta in popolnega darovanja samega sebe za »življenje sveta« (prim. Jn 6,51).

Sv. Gregor Nacijanški nas uči zlasti pomembnosti in nujnosti molitve. Naroča: »Na Boga se je treba spomniti bolj pogosto, kakor pa dihamo« (Oratio 27,4: PG 250,78). V molitvi namreč Božja žeja srečuje našo žejo. Boga žeja po tem, da bi nas žejalo po njem (Oratio 40,27: SC 358,260). V molitvi moramo svoje srce obrniti k Bogu, da bi mu sebe izročili kot žrtveni dar, ki naj bo očiščen in preoblikovan. V molitvi namreč vse vidimo v Kristusovi luči, odložimo svoje maske in se potopimo v resnico, v poslušanje Boga; tako ohranjamo ogenj ljubezni.

Sveti Jožef je vedno globlje odkrival in doživljal navzočnost Boga v Jezusu. Izkušal je polet duše, živost dovzetnega duha in hkrati nestanovitnost minljive sreče. Tudi mi imamo nalogo, da najdemo pravo luč ter dosegamo resnično višino svojega življenja. Naše življenje pa je v srečanju z Bogom, ki ga žeja po tem, da bi nas žejalo po njem. V tej luči naj bi razumevali vzklike, ki nas hkrati razsvetljujejo in krepijo. V sebi skrivajo milost za vse, ki se hočejo v premišljevanju bližati veličini sv. Jožefa.