Skupaj na poti k velikonočni svetlobi

Jezusova učenca, ki sta se skupaj odpravila na pot v Emavs, nas spominjata tudi na naše doživljanje sinode, ko naj bi tudi mi skupaj hodili, drug drugega poslušali, se odprli Božjemu navdihu in na nov način doživeli velikonočno skrivnost.

Vero lahko poglabljamo samo skupaj. Tako imamo na eni strani dva učenca, ki na poti srečata Vstalega, na drugi strani pa apostola Tomaža, ki tava po jeruzalemskih ulicah, se zateče tudi med oljčne nasade in si ogleduje v pomlad prebujajočo se trto. Toda v svojem obupu ostaja sam. Če bo hotel vsak sam poglobiti vero in tudi v svoji samoti doživeti velikonočno svetlobo, ne bo šlo. Ko pa smo si sposobni drug drugemu povedati, kaj nas teži in kam so se razblinili naši upi, zakaj nas prevzema grenkoba, smo že na poti rešitve.

Vidimo, da se učenca na poti ne zakrkneta v grenkobo in žalost, temveč sprejmeta tujca in z njim odkrito spregovorita. In čudovita simbolika: Učenca se pogovarjata z nekom, ki ga ne poznata, pa vendar sta z njim odkritosrčna. Vidimo tudi, da ga od začetka ne idealizirata, ampak mu odkrito povesta, da ni prav, da nečesa ne ve. Pa vendar sta se sposobna od tujca kaj novega naučiti in mu pozorno prisluhneta.

In to je pot sinode, da odkrito spregovorimo med seboj, kar nas teži, kako šibki smo v svoji veri, da skupaj med seboj pa tudi s »tujci«, ki so se oddaljili od Cerkve, iščemo, kaj nam govori Sveto pismo. Če bomo prav razumeli Božjo besedo, se pravi pisma in preroke, bo tudi naše srce ponovno radostno, doživeli bomo Vstalega in naše življenje bo drugačno.

Tudi učenca ob koncu poti postaneta drugačna: tujca prijazno povabita k mizi. In to naj bo sad našega sinodalnega dogajanja: Da bomo med seboj bolj prijazni, da bomo sposobni deliti ne samo besedo, ampak tudi skupno mizo. Potrebujemo novo kulturo vzajemne delitve. Navajeni smo, da za mizo med seboj delimo hrano in iskreno besedo. Bližajoča se evropska prestolnica kulture pa nam pravi, da smo poklicani deliti umetniško ustvarjalnost v petju, sliki in besedi, da tudi tujcu pokažemo svojo kulturno dediščino, da smo tudi mi pripravljeni prisluhniti tistim, ki bodo prišli k nam.

Tudi mi potrebujemo navdiha in milostnega trenutka, da nas Vstali obišče v podobi tujca, invalida, nebogljenega otroka ali reveža.

Naj vas Gospod blagoslovi in vas Mati Marija sprejme v svoje varstvo!

 

Bogdan Knavs

(Uvodnik iz Svetogorske kraljice)