Simbolika velikonočnih dni je za kristjane pomensko zelo bogata, saj človeka pelje iz trpljenja v veselje, iz žalosti v novo upanje, iz smrti v novo življenje.
Ta simbolika se začne na veliki četrtek, ko se spominjamo, da je Jezus s svojimi učenci obhajal zadnjo večerjo. Preden so zaužili judovska velikonočna jedila, je Jezus pokleknil pred vsakega učenca in mu umil noge. Tako je simbolično pokazal, da bo moral tisti, ki bo med njegovimi učenci imel najvišjo oblast, služiti drugim tako, kot je služil On, Učitelj. Zadnja večerja je pomenila bratsko delitev kruha in vina. Z njo se je Jezus, tako kakor vsi Judje, spominjal, da so bili Izraelci nekoč sužnji v Egiptu in da so iz te sužnosti prešli v svobodo Božjih otrok. Spominu na rešitev judovskega ljudstva iz sužnosti v svobodo pa Jezus dodaja še novo vsebino, še večjo osvoboditev. Trpljenje, ki ga je zavestno sprejel nase, je namreč človeka osvobodilo smrti.
Na veliki petek se spominjamo, kako je Kristus sprejel križ, na njem trpel in umrl. Odslej v trpljenju ni nihče več sam in tudi smrti se človeku ni potrebno bati, kajti odslej trpi z nami Jezus in nas tudi osvobaja od večne smrti. Ob tej močni simboliki pa ne smemo spregledati, da je Jezus še na križu tolažil sotrpina, ki je bil z njim križan, in da je odpustil tem, ki so mu storili hudo. To pomeni, da je krščanstvo tudi zmaga ljubezni nad sovraštvom in zmaga odpuščanja nad zlom.
Velika sobota je dan, ko je Jezusovo truplo v grobu, zato je to dan spoštljive tišine in hvaležnosti za vse, česar smo zaradi tega deležni. Ta dan je v cerkvi blagoslov velikonočnih jedil, ki imajo simbolični pomen, povezan s Kristusovim trpljenjem in vstajenjem. Pirhi na primer s svojo rdečo barvo spominjajo na Kristusove kaplje krvi, pomenijo pa tudi novo življenje – kakor ga začne piščanec, ko prekljuva jajčno lupino.
Višek praznovanja velike noči pa je velikonočno jutro, ko je Jezus vstal iz groba. To pomeni, da smrt v usodi človeka nima zadnje besede, da je človekova prihodnost v novem življenju. Bodimo pozorni na to, da vstali Kristus znova obišče svoje učence in z njimi deli veselje novega življenja.
Slovenci imamo lepo navado, da to veselje delimo med seboj po jutranji vstajenjski procesiji, ko zbrani pri mizi zaužijemo blagoslovljena velikonočna jedila.
(p. Bogdan K.)