Ko romamo peš na Sveto Goro, kar čutimo, kako puščamo za seboj starega človeka in gremo naprej z novim hrepenenjem, novemu življenju naproti. Da, vsako resno romanje, ki je še veliko več kot prijeten izlet, je hkrati umiranje naši sebičnosti in grešnosti ter rojevanje k novemu življenju. To prenavljanje in prejemanje novega poleta, moči in upanja, pa je hkrati pred okus novega Vstajenja, ki nas čaka. Takoj potem, ko vstopimo v veličastno baziliko na Sveti Gori in se zazremo v čudodelno podobo Svetogorske Kraljice tudi našo božjo mater zazremo v nebeški slavi. Takrat zaslutimo, kaj nas čaka in ker smo vsi pravi Marijini otroci ter Jezusovi učenci, smo tudi že v našem življenju obdarjeni s kančkom velikonočne radosti in svetlobe. Marija si želi najlepše reči; doživljaje in ljubezni deliti z nami. Z nami deli celo svojega sina, ljubezen samo, ki jo drži v rokah.
Tudi nas vabi, da z drugimi delimo, kar smo doživeli na Sveti Gori. Odslej bo naše življenje drugačno, saj smo pripravljeni tudi zastonj kaj dati in prejeti, narediti in se žrtvovati.
Ob lepem prazniku Marijinega vnebovzetja bomo prosili našo nebeško Mater naj še naprej deli z nami najlepše in naj blagoslavlja naše otroke, ki bodo kmalu šli v šolo. Naj tudi njih uči ne samo pridnosti in delavnosti, ampak pravega prijateljstva in srčnosti, da bodo podobni njenemu sinu. Otroci v svoji pristni veri zaživijo še globje kot mi svoj odnos do Boga. Pomembno je, da v njihovi zavesti tudi podoba Marije ni samo povezana z likom čuteče in mile matere, ki lepo vzgaja svojega sina, ampak je slika žene, ki je dospela na cilj in je sedaj v nebeški slavi.
Praznik Marije Vnebovzete nas vabi, da tudi sami pomislimo na naš kočni cilj, na nebeško domovino. Tako kot je pel blaženi Anton Martin Slomšek: »V nebesih sem doma… kjer je moj pravi dom…« Otrokom bo življenju veliko pomenilo in jih opogumljalo, če bodo na svoje težave uspeli gledati z Marijinimi očmi iz večnosti. Marija nam pošilja svojo srečo. Ta sreča, ki prihaja od Vnebovzete Marije nam vsem daje poguma in novih moči.
Morda nam je ostal še kakšen dan počitnic. Uporabimo ga za prijateljska stike, pogovore in srečanja, ter skupnemu načrtovanju prijateljskih tednov, ki nam bodo prinesli nove preizkušnje in težave. Pomembno je, da kot svetogorski romarji vemo, da bomo sami pogosto neuspešni, ob skupni vzajemni delitvi naših moči, misli in navdihov od Zgoraj, pa bomo zmagali prav vse.
pB
(Uvodnik v novi številki Svetogorske kraljice)