Praznik sv. Družine, 27.12.2020

 Še v starosti bodo dajali sadove

1 Mz 15,1–6; 21,1-3; Heb 11,8.11–12.17–19; Lk 2,22–40

Na nedeljo po božiču pri bogoslužju obhajamo praznik Svete družine. Jezus se je hotel roditi v naročju človeške družine, vendar po delovanju Svetega Duha in po materi Devici.
Družino sestavlja cela vrsta odnosov. Predvsem je tu odnos med možem in ženo; potem so tu tudi odnosi med starši in otroki. Danes se nagibamo k temu, da že tu sklenemo družinski krog. Vendar to ni prav: gre še za drug, širši odnos: med starimi starši in vnuki oziroma med starimi in mladimi, kar je tudi sestavni del običajne človeške družine.
Letos nam svetopisemski odlomki ponujajo priložnost, da razmislimo prav o tem zadnjem sestavnem delu družine: o starejših, ki stopajo v ospredje v bogoslužju današnje nedelje. V vsakem odlomku je predstavljen po en par: v prvem in drugem berilu sta to Abraham in Sara, v evangeljskem odlomku pa Simeon in Ana.
Starejši živijo danes v povsem novem položaju, saj so najbolj občutili vrtoglave družbene spremembe sodobnega sveta. Dva dejavnika sta prispevala h korenitim spremembam njihove vloge. Prvi je sodobna organizacija dela. Ta daje prednost prilagajanju in poznanju sodobnih tehnologij pred izkušnjami, zato daje prednost mladim; poleg tega postavlja najvišji starostni prag, ko človek mora opustiti svoj poklic in se upokojiti. V nekaterih jezikih, na primer v angleščini, je izraz, s katerim označujejo upokojitev, res krut: ritirement, kar dobesedno pomeni umik, odpoklic.
Drugi dejavnik pa je uveljavljanje t. i. enocelične družine, ki so sestavljajo mož, žena in otroci. Stari starši le tu in tam vidijo svoje otroke in vnuke. Vse to je ustvarilo nam vsem znane težave: osamljenost, odrinjenost na rob, hudo osiromašenje družinskega življenja, posebej še za otroke, za katere so stari starši zelo pomembne osebnosti, ki ustvarjajo ravnotežje.
Toda vedno ni bilo tako. V Svetem pismu in na splošno v starih družbah stari nikakor niso bili izrinjeni na rob kot »nekoristni starci«, ampak so bili resnični stebri, okoli katerih se je vrtela družina in družba. Če danes rečemo človeku »starec«, to velja za žaljivo; nekoč pa je bil to časten naslov. Iz latinščine senior (kar je primernik od senex), stari, izhaja naša beseda »gospod«. Pomislimo za hip, kakšna sprememba se je zgodila! Ko rečemo o nekem človeku: »Obnaša se kot star gospod,« hočemo s tem reči, da se obnaša kot resničen starec! Tudi beseda presbiter, duhovnik, ima isti izvor; tokrat izhaja iz grščine in preprosto pomeni starejši. Na vse to ne spominjam, ker bi bilo zanimivo, ampak zato, da bi pomagal starejšim najti prijaznejšo podobo o sebi in odkriti dar, ki je tudi v starosti.
Začnimo pri slavnem in za mnoge strah vzbujajočem času upokojitve. Ali je to res »umik«, odrezanost, izločenost iz življenja? Poznam precej ljudi, za katere upokojitev ni bila začetek konca, ampak začetek nove delavnosti. Ko so se enkrat osvobodili dela, ki si ga pogosto niso sami izbrali in jim zato ni vračalo zadovoljstva ter jih spodbujalo k ustvarjalnosti, so odkrili, da imajo končno čas, da se posvetijo neki novi dejavnosti, ki jim veliko bolj ustreza. Predvsem pa so odkrili, da se po dolgih letih dela, s katerim so zaradi zadovoljevanja telesnih potreb izpolnjevali tuzemske dolžnosti, lahko končno svobodneje posvetijo tudi svojemu duhu. Nekateri strokovnjaki so prej upokojili, da bi lahko preostanek let svojega življenja in svojih moči posvetili nekemu boljšemu podjetju: Božjemu kraljestvu! Zalo dobro in z velikim navdušenjem delujejo na področju evangelizacije, pripravi in uresničevanju karitativnih projektov, prostovoljstvu ali pa preprosto pomagajo župniku v različnih komaj opaznih služenjih v prid celotne skupnosti. V vseh teh se uresničuje beseda psalmista, ki pravi:
»Še v starosti rodijo sadove, ostanejo polni soka in zelenja« (Ps 92,15).
Kolikšno zaupanje glede tega izraža Jezusova beseda o delavcu, ki začne z delom šele ob enajstih in prejme isto plačilo kot tisti, ki so začeli navsezgodaj. To pomeni, da ni nikoli prepozno. Pomislimo na človeka, ki so ga silile razmere ali pa ga je gnala sla po zaslužku, in je zaradi tega vse življenje zanemarjal svojo vero, se oddaljil od zakramentov in vere nasploh, pa mu Bog ponudi novo priložnost. Kakor nekdo, ki ni nikoli plačeval prispevkov, pa mu gospodar omogoči, da gre vseeno v pokoj, in to z najvišjim številom točk. Koliko ljudi, ki so v nebesih, dolguje svoje odrešenje prav letom svoje starosti!
Sveto pismo zarisuje tudi poteze duhovnosti starejših, se pravi tiste kreposti, ki naj bi v tem obdobju še posebej prišle do izraza:
»Stari možje morajo biti trezni, dostojanstveni, razumni, zdravi v veri, ljubezni in stanovitnosti. Podobno naj se stare ženske vedejo spodobno, kakor zahteva svetost. Naj ne bodo obrekljive, naj ne bodo sužnje obilnega vina. Naj druge učijo, kar je dobrega. Tako bodo mogle vzgajati mlade žene, da bodo ljubile svoje može, svoje otroke« (Tit 2,2–4).
Iz vsega povedanega nam ne bo težko izluščiti temeljne poteze, ki ustvarjajo dobrega starega človeka. V starem možu in stari ženi mora predvsem prevladovati umirjenost, dostojanstvenost, ki ju napravlja za nosilca uravnovešenosti v družini. Tako bosta v nasprotjih znala poiskati srednjo pot, umiriti povzdignjene glasove, uvajati v premislek in potrpežljivost. Ena izmed najbolj morečih stvari, ki jih starejši danes nemočno opazujejo, je razpadanje zakonskega življenja svojih otrok, z vsem, kar seveda to dogajanje pomeni za njihove vnuke, skratka za vse. Tudi v teh okoliščinah mora starejši človek vabiti k spravi, zadrževati prenagljene odločitve, »prinašati mir«.
Druga krepost, ki naj bi jo gojili starejši ljudje, je odprtost do mladih. Starejšim ženam se priporoča, naj »vzgajajo mlade žene za ljubezen«. Koliko stvari je povzeto v tem stavku! To predpostavlja sposobnost starejših, da se znajo prilagajati času, ceniti novosti in pozitivne vrednote, ki jih prinašajo mladi. Ena izmed pomanjkljivosti, ki so jo že nekoč oponašali starejšim, da so laudatores temporis acti, kar pomeni, da nenehno hvalijo pretekle stvari, namreč tisto, kar so počeli v njihovih časih. To pomanjkljivost je včasih zaznati tudi pri starih duhovnikih in škofih, ko se soočajo s spremembami v Cerkvi.
Najdragocenejše napotke za duhovnost starejšega človeka pa nam dajejo prav starejši, ki smo se jih spomnili na začetku. Abraham in Sara nam govorita, da je resnična moč, ki mora podpirati starega človeka, vera:
»Po veri je bil Abraham pokoren, ko je bil poklican …
Po veri je tudi sama Sara kljub starosti spočela …
Po veri je preizkušani Abraham v dar nesel Izaka …«
Abraham je v starosti kot izrecni Božji dar dobil sina edinca, Izaka. On je bil zanj vse. In glej, nekega dne Bog od njega zahteva, da ga odvede na goro in ga daruje. Ali si lahko predstavljamo trpljenje ostarelega očeta? To me spominja na tiste ostarele ljudi, ki so morali pokopati svojega otroka, morda celo edinca, in ne morejo več najti miru.
Vemo, da je bil Abrahamu sin vrnjen živ; Bog je hotel le preizkusiti njegovo pokorščino. Rad bi rekel starejšim, ki so izgubili otroka: tudi vi jih boste dobili nazaj žive. Pa ne le za kakšno leto na tem svetu, ampak za večno. Verujte, kajti prav v veri jih boste lahko že zdaj začutili žive in blizu v Bogu. Ne zatekajte se k drugim nenavadnim okultnim sredstvom, ki so skoraj vedno prevara, da bi vzpostavili stik z mrtvimi. S tem bi škodili sami sebi, njim pa prav nič koristili, kajti tak način bi pomenil postavljati se proti Bogu.
Od Simenona in Ane, ki smo ju srečali v evangeliju, pa se lahko učimo neke druge temeljne kreposti starejših: namreč upanja. Simeon je vse življenje upal, da bo videl Mesija. Bil je že blizu smrti; zdelo se je, da je vse končano; vendar je še naprej upal, in prišel je srečen dan, ko je lahko objel dete Jezusa. Morda ima tudi kdo izmed vas starejših kakšno željo, ki ga še vedno drži pri življenju; recimo, da bi si vsi njegovi otroci uredili življenje. Za številne mame je to želja, da bi videle svojega sina ali hčer, kako se je spet vrnil k Bogu in v Cerkev. Kakor Simenon še naprej upajte in molite. Upanje je resnični eliksir večne mladosti. Pravimo: »Dokler je življenje, je upanje.« Še bolj pa drži obratno: »Dokler je upanje, je življenje.«
V psalmih najdemo tole ganljivo molitev starega človeka, ki jo lahko vsi, tako mladi kot stari, vzamemo za svojo bodisi v prvem ali pa v drugem delu:
»Ne zavrzi me v času starosti,
ko gre moja moč h koncu, me ne zapusti …
O Bog, učil si me od moje mladosti.
Tudi do starosti in osivelosti,
o Bog, me ne zapusti« (Ps 71,9 sl.).