Papež: Slabše od krize je, da jo zapravimo z zapiranjem vase

V torek,16. marca, bo v knjižni obliki izšel intervju s papežem Frančiškom, ki ga je naredil vatikanist italijanskega časnika La Stampa Domenico Agasso (Založba Edizioni Piemme -LEV). Knjiga z naslovom »Bog in svet, ki prihaja« prinaša papeževa razmišljanja o svetu v času koronavirusa, soočanju s socialno nepravičnostjo in propadanjem naravnega okolja ter o položaju žensk in družin.

Andreja Červek – Vatikan

Koronavirus in leto 2020

Sveti oče pove, da je čas pandemije lahko čas modrih odločitev za dobro vsega človeštva: »V življenju so temni trenutki. Prevečkrat mislimo, da se ne morejo zgoditi nam, ampak samo nekomu drugemu, v drugi državi, morda celo na oddaljeni celini. A v tunelu pandemije smo se znašli vsi. Bolečina in sence so razbile vrata naših domov, vdrle so v naše misli, napadel naše sanje in načrte. In tako si danes nihče ne more privoščiti, da bi ostal miren. Svet ne bo več tak, kot je bil prej. A ravno znotraj te nesreče je treba videti znamenja, ki se lahko pokažejo kot temelji za obnovo. Niso dovolj posegi za rešitev izrednega stanja. Pandemije je alarmantno znamenje, o katerem je človek prisiljen razmišljati. Ta čas preizkušnje lahko tako postane čas modrih in dolgoročnih izbir za dobro človeštva. Celotnega človeštva.«

Socialne neenakosti in propadanje naravnega okolja

Med nujnimi področji, s katerimi se je treba soočiti, papež izpostavi trajajoče neenakosti in propadanje okolja: »Pot za rešitev človeštva gre preko premisleka o novem razvojnem modelu, po katerem je sobivanje med narodi v harmoniji s stvarstvom nekaj neizpodbitnega. Zavedajoč se, da nobeno individualno delovanje ne ostane izolirano, ne v dobrem ne v slabem, ampak ima posledice za vse druge, kajti vse je povezano. Vse! S spremembo življenjskih slogov, ki na milijone oseb, predvsem otrok, potiskajo v primež lahkote, bomo lahko živeli zmernejše, kar bi omogočilo enakomerno porazdelitev virov. To ne pomeni zmanjšati pravic, da bi prišlo do izenačitve navzdol, ampak dati večje in obsežnejše pravice tistim, ki jim niso priznane in ne zaščitene.«

Ne smemo izgubljati časa

A papež Frančišek kljub temu vidi spodbudna znamenja in doda, da te ideje in dejanja danes že izvajajo »različna ljudska gibanja ‘od spodaj’ in tudi nekatere institucije in združenja«: »Poskušajo konkretizirati nov način gledanja na naš skupen dom: ne več kot neko skladišče virov za izkoristiti, ampak kot sveti vrt, ki se ga ljubi in spoštuje, preko trajnostnih načinov obnašanja.« Sveti oče izpostavi tudi zavedanje med mladimi, predvsem v ekoloških gibanjih. »Če si ne bomo zavihali rokavov in takoj poskrbeli za zemljo, z radikalnimi osebnimi in političnimi izbirami, z ekonomskim preobratom proti ‘zelenemu’ in v to smer obrnili tudi tehnološki razvoj, se bo prej ali slej naš skupen dom vrgel z okna. Ne smemo več izgubljati časa.«

Katero industrijo podpirati

Področje financ in javne uprave je po papeževih besedah treba »ozdraviti od prevladujoče spekulativne miselnosti« in jih »ponovno vzpostaviti z ‘dušo’, v skladu z načeli pravičnosti«. Če bo podlaga, da bo vsak delavec vlagal v skladu z etičnimi in odgovornimi načeli, se bo lahko omejila podpora dejavnostim, ki so škodljive za okolje in mir. »V stanju, v katerem se nahaja človeštvo, je sramotno še vedno financirati industrijo, ki ne prispeva k vključevanju izključenih in k promociji zadnjih in ki zanemarja skupno dobro z onesnaževanjem stvarstva,« zatrdi Frančišek in izpostavi štiri načela za izbiro dejavnosti, ki se jih naj podpira: vključevanje izključenih, pospeševanje zadnjih, skupno dobro in skrb za stvarstvo.

Gospodariti pošteno in transparentno

Na vprašanje, kaj se pričakuje od vladajočih v tem obdobju, ko se s sprejemanjem ukrepov države spopadajo s pandemijo in svetovno ekonomsko recesijo, papež odgovarja: »V dobi zaskrbljenosti za prihodnost, ki se kaže kot negotova, za delo, ki se ga lahko izgubi ali se ga je že izgubilo, za dohodek, ki vedno manj zadostuje, za ostale posledice, ki jih sedanja kriza prinaša s sabo, je temeljno gospodariti s poštenostjo, transparentnostjo in dolgoročnostjo. A vsak med nami, ne samo državni voditelji, je poklican premagati brezbrižnost, korupcijo in kriminal.«

Slabše od krize je, da jo lahko zapravimo

»Kar se dogaja, lahko prebudi vse. Čas je, da se odstranijo socialne nepravičnosti in izključevanja. Če bomo preizkušnjo sprejeli kot priložnost, bomo lahko pripravili jutri v znamenju človeškega bratstva, ki nima alternative, kajti brez skupne vizije ne bo prihodnosti za nikogar. Z rezultatom te lekcije bodo državni voditelji, skupaj z osebami, ki imajo družbene odgovornosti, lahko vodili narode zemlje proti bolj cvetoči in bratski prihodnosti. Predsedniki držav bi se lahko bolj pogovarjali in se soočali ter pripravljali strategije. Imejmo v mislih, da je še nekaj slabšega od te krize: drama, da bi jo zapravili. Iz krize ne pridemo enaki: ali pridemo boljši ali pridemo slabši.«

Kot je dodal papež, to krizo lahko zapravimo tako, da se zapremo vase: »S postavitvijo novega svetovnega reda, ki je osnovan na solidarnosti, s proučevanjem inovativnih metod za premagovanje premoči, revščine in korupcije, vsi skupaj, vsak na svoji strani, brez delegiranja in otepanja odgovornosti, bomo lahko ozdravili nepravičnosti. Prizadevati si, da bomo medicinsko oskrbo ponudili vsem. S prakticiranjem in izkazovanjem kohezije bomo lahko ponovno vstali.«

Začaran krog, ki preprečuje spravo

Kot konkreten primer je papež navedel vprašanje orožja: »Ne more se več prenašati tega, da se še naprej proizvaja in prodaja orožje, pri tem pa se zapravlja ogromno kapitala, ki bi se moral porabiti za oskrbo oseb, reševanje življenj. Ne moremo se pretvarjati, da ne obstaja začaran krog med oboroženim nasiljem, revščino in nespametnim in ravnodušnim izkoriščanjem okolja. Gre za krog, ki preprečuje spravo, goji kršenje človekovih pravic in ovira trajnostni razvoj. Proti tej planetarni ljuljki, ki duši rojevanje prihodnosti človeštva, je potrebno politično delovanje, ki je sad mednarodne sloge. Bratsko povezana so človeška bitja zmožna pristopiti k skupnim grožnjam, brez kontra produktivnih medsebojnih obtožb, instrumentalizacije problemov, kratkovidnih nacionalizmov, propagande izolacionizma in drugih oblik političnega egoizma.«

Če želimo bujno prihodnost, moramo dati prostor ženski

Na vprašanje o položaju žensk v sedanji situaciji je papež odgovoril: »Ženskam je nujno treba pomagati pri delu z otroki in ne smejo biti diskriminirane na ravni plač in zaposlitve ali z izgubo zaposlitve, ker so ženske. Nasprotno. Njihova navzočnost v središču procesov socialne, politične, zaposlitvene in institucionalne prenove je vedno bolj dragocena. Če jih bomo postavili v te pozitivne pogoje, bodo lahko dale odločilen prispevek k rekonstrukciji ekonomije in prihodnjih družb, kajti ženska naredi svet lepši in oblikuje bolj vključujoča okolja. Vsi se poskušamo dvigniti, torej ne moremo zanemariti, da se je preporod človeštva začel z žensko. Če nam je mar za prihodnost, če želimo bujno prihodnost, je treba dati pravi prostor ženski.«

Igra z otroki je najbolje ‘zapravljen’ čas

Papeža Frančiška se je povprašalo, kaj bi svetoval staršem. »Igrati se s svojimi otroki je najbolje zapravljen čas,« je zatrdil. »Ko se otrok igra z očetom in mamo, se uči biti skupaj z ljudmi, uči se obstoja pravil in potrebe, da se jih spoštuje, osvoji zaupanje vase, kar mu bo pomagalo v trenutkih, ko se bo moral podati v zunanji svet. Obenem pa otroci pomagajo staršem v dveh stvareh: dajejo večjo vrednost času življenja in jim pomagajo ostati ponižni. Zanje sta predvsem očka in mama, ostalo – delo, potovanja, uspeh, skrbi – pride pozneje. In varuje pred skušnjavo narcisizma in pretiranega ega.«

Mladi, ne bojte se sanjati na veliko

Spodbudne besede pa sveti oče nameni tudi mladim: »Spodbujam jih, naj ne popustijo pod neugodnimi okoliščinami. Naj ne nehajo sanjati z odprtimi očmi. Naj se ne bojijo sanjati na veliko. Ko si prizadevajo za svoje sanje, se tako tudi zaščitijo pred tistimi, ki jim jih hočejo vzeti: pesimisti, nepoštenjaki in izkoriščevalci. Res je, da nove generacije v tem tretjem tisočletju plačujejo najvišjo ceno ekonomske, zaposlitvene, zdravstvene in moralne krize. A jokati do onemoglosti k ničemur ne pripomore, nasprotno, še poveča krizo. A z nadaljnjim vztrajanjem, kot to že počnejo mnogi, mladi ne bodo ostali neizkušeni, zagrenjeni in nezreli. Ne bodo se ustavili pri iskanju priložnosti. […] Bog je človeka ustvaril sposobnega in željnega znanja in dela. In ljubezni. Mladi imajo torej svežino in moč za uresničevanje temeljnih nalog, ki jih je naložil Bog, ter da tako postanejo moški in ženske znanja, ljubezni in karitativnosti. Z odprtostjo za srečanje in čudovitosti, se bodo lahko veselili ob lepotah in darovih življenja in narave, ob čustvih in ljubezni v vseh njenih pojavih. Vedno hoditi naprej, da bi se naučili nekaj iz vsake izkušnje, širiti znanje in povečevati upanje, ki je lastno mladosti – tako bodo vzeli v roke vajeti življenje in istočasno sprožili kroženje vitalnosti, ki bo dala napredek človeštvu. Četudi se zdi, da noči ni konec, ni treba izgubiti poguma.«