Papež Frančišek na praznik sv. Petra in Pavla: V Cerkvi je prostora za vse

Na današnji praznik svetih apostolov Petra in Pavla je v vatikanski baziliki potekala slovesna sveta maša. Papež Frančišek je blagoslovil palije za štiriinštirideset nadškofov metropolitov, ki so bili imenovani v zadnjem letu. Večina med njimi je s papežem tudi somaševala. Slovesnosti v baziliki svetega Petra se je udeležila delegacija carigrajskega ekumenskega patriarhata.

V središču homilije sta bila apostola Peter in Pavel, na katera je papež navezal dva vidika, temeljna za krščansko skupnost v današnjem času: hitro vstati in izbojevati dober boj. Postati moramo Cerkev, ki se dvigne na noge, ki ni upognjena vase, ki je sposobna usmeriti pogled onkraj, izstopiti iz svojih lastnih ječ, da bi šla v srečanje s svetom, ki pogumno odpira vrata. Poudaril je, da je v Cerkvi vsak poklican biti učenec misijonar in dati svoj prispevek. Skupaj lahko in moramo skrbeti za človeško življenje, zaščito stvarstva, dostojanstvo dela, probleme družin, stanje ostarelih in tistih, ki so zapuščeni, zavrnjeni in zaničevani. V Cerkvi je prostora za vse.

Homilija papeža Frančiška

Pričevanje dveh velikih apostolov, Petra in Pavla, danes ponovno oživi pri bogoslužju Cerkve. Prvemu, ki ga je zaprl v ječo kralj Herod, Gospodov angel reče: »Hitro vstani!« (Apd 12,7); drugi, ki povzame svoje celotno življenje in apostolat, pravi: »Dober boj sem izbojeval« (2 Tim 4,7). Poglejmo ta dva vidika – hitro vstati in izbojevati dober boj – in se vprašajmo, kaj lahko ponudita krščanski skupnosti danes, ko poteka sinodalni proces.

Apostolska dela nam najprej pripovedujejo o noči, ko je bil Peter v ječi osvobojen verig. Gospodov angel ga je sunil v bok, ko je spal, »ga prebudil in mu rekel: Hitro vstani!« (Apd 12,7). Zbudi ga in mu pravi, naj vstane. Ta prizor spominja na veliko noč, saj tu najdemo dva glagola, ki se uporabita v pripovedi o vstajenju: prebuditi in vstati. To pomeni, da je angel Petra prebudil iz spanja smrti in ga spodbudil, naj vstane, naj torej pride na svetlo, naj se pusti voditi Gospodu, da bi tako prestopil prag vseh zaprtih vrat (prim. Apd 12,10). To je pomembna podoba Cerkve. Tudi mi kot Gospodovi učenci in krščanska skupnost smo poklicani, da hitro vstanemo, da bi vstopili v dinamiko vstajenja in se pustili voditi Gospodu po poteh, ki nam jih želi pokazati.

Še vedno doživljamo veliko notranjega odpora, ki nam ne dopušča, da bi se premaknili. Včasih nas kot Cerkev preplavi lenoba in raje sedimo in premišljujemo o nekaj varnih stvareh, ki jih imamo, namesto da bi vstali in usmerili pogled proti novim obzorjem, proti odprtemu morju. Pogosto smo kakor Peter vklenjeni v ječi navad, prestrašeni zaradi sprememb in navezani na verigo svojih navad. Toda tako zdrsnemo v duhovno povprečnost, v nevarnosti smo, da »se nekako prebijamo« tudi skozi pastoralno življenje, oslabi navdušenje za poslanstvo in namesto da bi bili znamenje vitalnosti in ustvarjalnosti, dajemo vtis mlačnosti in lenobnosti. Tako velik tok novosti in življenja, kar je evangelij – je zapisal p. de Lubac -, postane v naših rokah vera, ki »pade v formalizem in navado, […] religija obredov in pobožnosti, okraskov in prostaških tolažb […]. Klerikalno krščanstvo, formalistično krščanstvo, ugaslo in okamnelo krščanstvo« (Drama humanističnega ateizma. Človek pred Bogom, Milano 2017, 103-104).

Sinoda, ki jo obhajamo, nas kliče, naj postanemo Cerkev, ki se dvigne na noge, ki ni upognjena vase, ki je sposobna usmeriti pogled onkraj, izstopiti iz svojih lastnih ječ, da bi šla v srečanje s svetom, s pogumom odpreti vrata. Isto noč je prišlo do druge skušnjave (prim. Apd 12,12-17): prestrašeno dekle, namesto da bi odprlo vrata, se je vrnilo in pripovedovalo fantazije. Odprimo vrata. Gospod je, ki kliče. Ne bodimo kot Roda, ki se vrača nazaj.

Cerkev brez verig in brez zidov, v kateri se vsak lahko čuti sprejetega in spremljanega, v kateri se goji umetnost poslušanja, pogovora, sodelovanja, pod edino oblastjo Svetega Duha. Svobodna in ponižna Cerkev, ki »hitro vstane«, ki ne zavlačuje, ki ne grmadi zamud pred današnjimi izzivi, ki se ne zadržuje v svetih ogradah, ampak se pusti poživljati gorečnosti do evangelija in želji, da bi dosegla vse in sprejela vse. Ne pozabimo te besede: vsi. Pojdite na križišča cest in pripeljite vse, slepe, gluhe, šepave, bolne, pravične, grešnike – vse, vse! Ta Gospodova beseda mora odmevati v mislih in srcu: vsi, v Cerkvi je prostora za vse. Mi velikokrat postanemo Cerkev z odprtimi vrati, a da bi odslovili ljudi, da bi obsodili ljudi. Včeraj mi je eden med vami rekel: »Za Cerkev to ni čas za slovesa, ampak je čas za sprejemanje.« »Niso prišli na gostijo.« Pojdite na križišča. Vsi, vsi! »Ampak saj so grešniki ….« Vsi!

Drugo berilo nam prinaša besede Pavla, ki povzame vse svoje življenje in pravi: »Dober boj sem izbojeval« (2 Tim 4,7). Apostol omenja nešteto situacij, včasih zaznamovanih s preganjanjem in trpljenjem, v katerih si ni prizanašal pri oznanjevanju Jezusovega evangelija. Zdaj, ob koncu svojega življenja, vidi, da se v zgodovini še vedno odvija velika »bitka«, saj mnogi niso pripravljeni sprejeti Jezusa, ampak raje sledijo svojim lastnim interesom in drugim učiteljem, ki so bolj ugodni, lažji, bolj v skladu z našo voljo. Pavel se je spoprijel s svojo bitko in zdaj, ko je končal tek, prosi Timoteja in brate v skupnosti, naj nadaljujejo to delo z budnostjo, oznanjevanjem, poučevanjem. Skratka, vsak naj izpolni zaupano mu poslanstvo in opravi svoj del naloge.

Tudi za nas je to Beseda življenja, ki prebuja zavedanje, kako je v Cerkvi vsak poklican biti učenec misijonar in dati svoj prispevek. Tukaj mi prihajata na misel dve vprašanje. Prvo: Kaj lahko storim jaz za Cerkev? Ne se pritoževati nad Cerkvijo, ampak si prizadevati za Cerkev. Z gorečnostjo in ponižnostjo sodelovati: z gorečnostjo, saj ne smemo ostati pasivni gledalci; s ponižnostjo, kajti prizadevati si v skupnosti ne sme nikoli pomeniti biti v središču prizora, čutiti se boljši in drugim preprečevati, da bi se približali. Cerkev v sinodalnem procesu pomeni: vsi so udeleženi, nihče ni na mestu drugih ali nad drugimi. Ni kristjanov prvega in drugega razreda. Vsi, vsi so poklicani.

Udeleževati se prav tako pomeni, nadaljevati »dober boj«, o katerem govori Pavel. Dejansko gre za »boj«, saj oznanjevanje evangelija ni nevtralno – lepo prosim, naj nas Gospod osvobodi destiliranja evangelija, da bi ga naredili nevtralnega; evangelij ni destilirana voda -, ne pušča stvari takšnih, kot so, ne sprejema kompromisov z logikami sveta, ampak, nasprotno, prižiga ogenj Božjega kraljestva tam, kjer sicer kraljujejo človeški mehanizmi moči, zla, nasilja, korupcije, nepravičnosti, marginalizacije. Odkar je Jezus Kristus vstal od mrtvih in naredil prelomnico v zgodovini, »se je začela velika bitka med življenjem in smrtjo, med upanjem in obupom, med sprijaznjenostjo z najslabšim in bojem za najboljše, bitka, ki se ne bo ustavila do dokončnega poraza vseh sil sovraštva in uničenja« (C. M. MARTINI, Homilija na veliko noč, 4. april 1999).

Drugo vprašanje torej je: Kaj lahko storimo skupaj kot Cerkev, da bi svet, v katerem živimo, naredili bolj človeški, pravičnejši, solidarnejši, bolj odprt za Boga in bratstvo med ljudmi? Zagotovo se ne smemo zapreti v svoje cerkvene kroge in se prikovati na neke svoje sterilne razprave. Pazite, da ne boste podlegli klerikalizmu. Klerikalizem je perverzija. Služabnik, ki postane klerikalen, s klerikalno držo, se je podal na napačno pot. Še slabši so klerikalizirani laiki. Bodimo pozorni na perverzijo klerikalizma. Pomagajmo si biti kvas v testu sveta. Skupaj lahko in moramo skrbeti za človeško življenje, zaščito stvarstva, dostojanstvo dela, probleme družin, stanje ostarelih in tistih, ki so zapuščeni, zavrnjeni in zaničevani. Skratka, biti Cerkev, ki spodbuja kulturo skrbi, ljubkovanja, sočutje do slabotnih in boj proti vsaki obliki degradacije, vključno z degradacijo naših mest in krajev, ki jih obiskujemo, da bi veselje evangelija zasijalo v življenju vseh – to je naš »boj«.

Bratje in sestre, danes sem v skladu z lepo tradicijo blagoslovil palije za novoimenovane nadškofe metropolite, med katerimi se mnogi udeležujejo našega obhajanja. V občestvu s Petrom so poklicani, da »hitro vstanejo«, da ne spijo, da so budni čuvaji črede in da »bijejo dober boj«, vendar nikoli sami, ampak z vsem svetim vernim Božjim ljudstvom. Kot dobri pastirji morajo stati pred ljudstvom, sredi ljudstva in za ljudstvom, vendar vedno skupaj s svetim zvestim Božjim ljudstvom, saj so del svetega zvestega Božjega ljudstva. Iz srca pozdravljam delegacijo ekumenskega patriarhata, ki jo je poslal dragi brat Bartolomej. Hvala! Hvala za vašo prisotnost in Bartolomejevo sporočilo. Hvala vam, hvala, da hodimo skupaj, saj smo le skupaj lahko semena evangelija in priče bratstva.

Naj Peter in Pavel posredujeta za nas, posredujeta za mesto Rim, posredujeta za Cerkev in ves svet. Amen.

 

Vir: Vatican News – slovenska redakcija