Konferenca, ki je vliva upanje v boljši jutri
Sveta Gora. Konferenca z naslovom Na poti: Evropski človek, kam greš?, ki je v sklopu projekta Walk 2 Spirit v ponedeljek, 10. junija, potekala v Svetogorski baziliki, je postregla z nekaj spodbudnimi usmeritvami za celotno človeštvo v časih, ki ne na prvi, pa niti na drugi pogled niso rožnati. Poslušalce, zbralo se jih je okrog sto, sta osrednja govorca, duhovnik Karel Gržan in novinarka Fabiana Martini, napolnila z vero v boljši jutri, pogojev za to oziroma korakov do tega cilja pa je več: da začnemo ljudje sprejemati različnosti, ki nas bogatijo, in bolj poslušati tudi srce in dušo, ne le razum, da začnemo misliti s svojo glavo in delati dobro, v sožitju z drugimi, da obrnemo hrbet tistim, ki nas razdvajajo in nam vsiljujejo svoja pravila igre, s tem ko nas uspešno delijo na naše in ne-naše…
Dan po evropskih volitvah, s katerimi se je zaključilo obdobje širokih nasmehov, prepričevanja in obljub, sta že uvodna govornika pater Bogdan Knavs, gvardijan Frančiškanskega samostana na Sveti Gori, in Andrea Bellavite, direktor fundacije So.co.ba, ki upravlja Oglejsko baziliko, nakazala, da se zbranim obeta izredno zanimiv večer. Že Bogdan Knavs je izpostavil pomen prijateljstva, prijaznega in ustvarjalnega srečevanja z drugimi in drugačnimi osebami, potrebo po tem, da se ponovno zavemo naših temeljnih vrednot in na njih zgradimo jutrišnji svet. »Vsak posameznik potrebuje tudi sočloveka, ki mu bo pomagal, da bo vstopil v skupnostnost prijateljev, ki bo veliko več kot kolektiv ali seštevek posameznikov. Vidimo, da moramo sprejemati, ustvarjati in vstopati v različne jezikovne skupnosti, tudi skupnosti različnih kultur in duhovnosti, » je med drugim povedal.
»Evropa bi lahko bila referenčna točka, s pomočjo katere bi bilo mogoče razložiti, kako različnosti; jezik, kultura, ideologija, religija … niso ovira, ki bi preprečevala živeti skupaj, ampak so, nasprotno, priložnost, kako zgraditi skupaj najlepše, čudovite stvari,« je nadaljeval Andrea Bellavite, ki meni tudi, da bi morala Evropa to pokazati svetu. »Če bi vsi poskrbeli drug za drugega in za vsa živa bitja, potem bi lahko na vprašanje, kam gre Evropa, odgovorili, da gre Evropa proti neki novi civilizaciji, planetarni civilizaciji, v kateri lahko vsakdo daje sebe drugemu, daje svojo kulturo, svojo zgodovino, umetnost, literaturo, na ta način pa lahko zraste civilizacija resnice in ljubezni,« je še na glas razmišljal Bellavite, potem pa predal mikrofon Stojanu Pelku, programskemu vodji Go2025!, ki je kot moderator osrednja govorca mojstrsko vodil od enega do drugega zanimivega vprašanja.
Karel Gržan je uvodoma povedal, da se mu zdi za Evropo prihodnosti zelo pomembno, da ne bo uporabljala samo racionalne inteligence, »ampak da bo ta inteligenca posvečena z duhovnostjo, s srčnostjo, da bo posvečena s tisto odnosno inteligenco, ki zagotavlja, da bomo v raznolikosti, ki je izjemno pomembna, ker nas bogati, znali in zmogli živeti to žlahtno človečnost.« V časih, ko je marsikoga strah umetne inteligence, je presenetil z izjavo: »Bogu hvala, da je prišla ta umetna inteligenca, da bomo vendarle zdaj nehali poveličevati zgolj pametovanje, ampak da bomo videli, da moramo vzpostaviti alternativo, ker drugače bo človek res postal suženj umetne inteligence.« Pristavil pa je, da nas umetna inteligenca ne bo mogla prehiteti v celostni inteligenci, v inteligenci, torej, kjer je naš razum posvečen z dodano vrednostjo.
V nadaljevanju je govoril o pomenu sožitja v znamenju ljubeče prisotnosti, ki jo drug ob drugemu potrebujemo, o pomenu raznolikosti, o tem, da človek nima samo zunanjih tipal, ampak tudi tipala srca, pa tudi o tem, da je treba dobre medčloveške odnose znati graditi, da je treba to vaditi, se za to usposabljati. O pomenu umetnosti oziroma svojem pogledu na svet je povedal: »Zavestno gledam to, kar je lepo, ker me to krepi, ker me usposobi, da se potem soočam s tistim, kar je v življenju bolj zahtevno. Vsi imamo v življenju tudi zahtevne stvari, zato se je vredno in potrebno polniti s tem, kar prebuja harmonijo, kar prebuja spokojnost, kar nas opolnomoči.« V pogovoru je poudaril tudi, da je ljubezen močnejša od sovraštva in svetloba močnejša od teme.
Njegova sogovornica, italijanska novinarka Fabiana Martini, je izpostavila, da je bližina tista, ki novinarju omogoči dobro pripovedovanje zgodbe, danes pa te bližine manjka tako v novinarstvu, kot v odnosih na sploh, še posebej po pandemiji. Kot ena redkih, če ne edina laična ženska, ki je deset let urejala versko publikacijo, je pojasnila, da ji je ta laičnost morda dala neko bolj univerzalno dimenzijo, drugačen pogled. Podrobneje se je dotaknila vprašanja drugačnosti, pa naj bo to oseba, ki misli drugače kot ti, invalidna oseba, tujec, oseba drugega spola, oseba z drugačno spolno orientacijo …s tem v zvezi je pojasnila, da ima drugačnost lahko veliko obrazov, pomembno pa se je naučiti soočati z njo. »Vedno imamo to potrebo po etiketiranju ljudi, jih na nek način definirati, to pa vodi k temu, da veliko težje pridemo do pogovora, in težje najdemo to, kar nas povezuje, kot to, kar nas razdvaja,« je še pojasnila, v zvezi s časom, v katerem živimo pa tudi: »Med težavami, s katerimi se danes srečujemo, je tudi ta, da si ne dovolimo časa za razmislek in oblikovanje misli, ampak moramo imeti takoj pripravljen odgovor, neko rešitev, interpretacijo, kar na nek način osiromaši oziroma popreprosti misel.«
Dotaknila se je tudi vprašanja domišljije, ki je po njenem mnenju v naših življenjih primanjkuje. Povedala je, da smo danes zelo pragmatični, po njenem pa bi morali sanjati, si zamišljati, različne svetove, drugačen jutri … » V tem trenutku na primer vemo, da miru ni. Kako si ga torej zamisliti?«
Ob zaključku konference, v sklopu projekta Walk 2 spirit, v katerem nastaja nova romarska pot od Ogleja do Svete Gore – Goriški camino (projekt financira Evropska unija iz Sklada za male projekte GO!2025 programa Interreg VI-A Italija – Slovenija 2021-2027, ki ga upravlja EZTS GO), je Gržan na vprašanje iz občinstva o tem, kam gre ne le Evropa, ampak tudi svet in kaj lahko posamezniki naredimo, da prispevamo k miru v svetu, pojasnil, da so nekdaj tiste, ki so kalili v skupnosti žlahtno sožitje, iz skupnosti izgnali. Povedal je, da imajo Aborigini to še zdaj, saj motilca skladnosti postavijo v sredino kroga, v nekem hipu pa mu vsi obrnejo hrbet, kar deluje psihološko tako močno, da se tisti ali spreobrne ali pa preprosto odide iz skupnosti.
»Tiste, ki vodijo politike tega sveta, bi bilo potrebno izgnati, ampak oni vodijo. Mi pa jim lahko duhovno obrnemo hrbet in rečemo »ne gremo se več tako« in kreiramo mir in ustanavljamo žlahtna sožitja medsebojne povezanosti, kjer meje padajo, kjer je raznolikost dopolnjujoča in je priložnost. To lahko naredimo. In ko bo na duhovni ravni dovolj ljudi obrnilo hrbet tem, ki dejansko iztirjajo žlahtno človečnost, ne bodo imeli več moči. Mi jim dajemo moč. Mi jim moramo obrniti hrbet in kreirati žlahtno človečnost,« je zaključil.
Tekst in foto: Nace Novak