Moč od zgoraj
Apd 2,1-11; 1 Kor 12,3b-7.12-13; Jn 20,19-23
Vsakemu od nas se je že primerilo, da je videl naslednji prizor: avto v okvari, v njem je voznik, zadaj pa eden ali dva s težavo porivata avto, da bi dobil toliko hitrosti, da bi vžgal …, pa nič. Za nekaj časa se ustavijo, si obrišejo pot in znova začno porivati avto … Potem pa naenkrat zaslišimo hrup in motor začne delovati, avto spelje in tisti, ki so ga porivali, se z olajšanjem oddahnejo.
To je podoba tega, kar se dogaja v krščanskem življenju. S težavo rinemo naprej, a brez velikega napredovanja. Pomislim, da imamo na razpolago izjemno močan motor – »moč od zgoraj« –, ki samo čaka, da ga spravimo v tek. Današnji binkoštni praznik nam bi moral pomagati odkriti ta motor in kako ga spraviti v tek.
Ob poslušanju današnjih svetopisemskih odlomkov imamo lahko vtis, da gre za navidezno nasprotje. Prvo berilo iz Apostolskih del nam govori o prihodu Svetega Duha, ki se zgodi petdeset dni po veliki noči; v evangeljskem odlomku pa nam Janez predstavi Jezusa, ki se na sam velikonočni večer prikaže apostolom in jim podeli isti dar, rekoč: »Prejmite Svetega Duha.«
Ali gre za dvoje različnih binkošti? V določenem pomenu bo držalo; toda ti dve pripovedi se medsebojno ne izključujeta, ampak se dopolnjujeta. Ustrezata dvema različnima načinoma predstavitve vloge Svetega Duha, ki sta enako pomembna. Luka, ki vidi Svetega Duha kot počelo enotnosti in univerzalnosti Cerkve ter moč za njeno poslanstvo, predstavi prihod Svetega Duha petdeset dni po veliki noči vpričo predstavnikov različnih narodov in jezikov. Janez, ki vidi Duha kot izvor novega življenja, izvirajočega iz Kristusove smrti, pa poudarja njegove prve pojavitve, ki se zgodijo na sam dan vstajenja. Lahko bi rekli, da nam Janez pove, od kod prihaja Sveti Duh: iz prebodene Odrešenikove strani; Luka pa nam pove, kam vodi Duh: do skrajnih mej sveta.
Tudi simboli, s katerimi opisujeta Svetega Duha, so v omenjenih primerih različni. Sveto pismo se rado poslužuje materialnih in elementarnih naravnih simbolov, ko nas želi o čem poučiti, in tako stori tudi, ko govori o Svetem Duhu. Hebrejska beseda ruah ima dva izvirna pomena: najprej pomeni veter, potem pa tudi dih. Luka postavi v ospredje podobo vetra, ki poudari moč Svetega Duha:
»Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali.«
Tudi Janez pozna simbol vetra (»Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.« Jn 3,8); v današnjem odlomku pa ima raje podobo diha, ki prikliče, kar je Bog storil na začetku, ko je »dihnil« v Adama oživljajočega duha:
»Dihnil je vanje in jim dejal: ‘Prejmite Svetega Duha!’«
Po tem kratkem pogledu današnjih beril se usmerimo na eno samo točko. Pripoved iz Apostolskih del se začne z besedami: »Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju« (Apd 2,1). Iz teh besed lahko razberemo, da so pred temi binkoštmi že obstajale neke druge binkošti. Ali drugače: binkošti so obstajale tudi že pri Judih in prav na ta praznik je prišel Sveti Duh. Krščanskih binkošti ne moremo razumeti, če ne upoštevamo judovskih binkošti, ki so jih pripravljale.
V Stari zavezi sta bili dve temeljni razlagi binkoštnega praznika. Na začetku je bil to praznik sedmih tednov (prim. Tob 2,1), praznik žetve (prim. 4 Mz 28,26 sl.), ko so darovali Bogu prvine žita (prim. 2 Mz 23,16; 5 Mz 16,9). Kasneje – in to zagotovo velja za Jezusov čas – pa je praznik obogatil nov pomen: to je bil praznik izročitve Postave in zaveze na gori Sinaj.
Kaj pomeni, da Sveti Duh pride na Cerkev prav na dan, ko so Izraelci obhajali praznik Postave in zaveze? Odgovor je preprost. S tem je nakazano, da je Sveti Duh nova, duhovna postava, ki daje pečat novi in večni zavezi in ki posvečuje kraljevsko in duhovniško ljudstvo, ki je Cerkev. To je Postava, ki ni več pisana na kamnite, ampak na mesene plošče, ki so srca ljudi. Prav to je hotel Luka poudariti v Apostolskih delih, ko je opisal prihod Svetega Duha v viharju in ognju, kar je bilo značilno tudi za Božje razodetje na Sinaju.
Sv. Avguštin je zapisal: »Koga ne bi nagovorilo to sovpadanje in hkratna razlika? Petdeset dni je od obhajanja Pashe v Egiptu pa do dne, ko je Mojzes prejel Postavo, ki jo je na kamnite table zapisal Božji prst; podobno po dopolnjenih petdesetih dneh od žrtvovanja pravega Jagnjeta, ki je Kristus, je Božji prst, t.j. Sveti Duh, napolnil zbrane vernike.«
Ta razmišljanja takoj porajajo naslednje vprašanje: ali živimo pod staro ali pod novo postavo? Ali razumemo naše verske dolžnosti kot prisilo, vzbujajo v nas strah, jih opravljamo iz navade ali pa zaradi notranjega prepričanja in skoraj zaradi privlačnosti? Ali doživljamo Boga kot očeta ali kot gospodarja? Skupina ljudi, ki so leta 1967 prvi izkusili nove binkošti in so začeli s katoliško karizmatično prenovo v Duhu, nam pomaga razumeti razliko med dvema načinoma, kako udejanjamo vero. Prisluhnimo pismu, ki ga je eden od njih pisal svojemu prijatelju neposredno po tem dogodku:
»Naša vera je postala živa; naše verovanje je postalo neke vrste spoznanje. Nenadoma je nadnaravno postalo resničnejše od naravnega. Na kratko: Jezus je za nas živa oseba. Poskusi odpreti Novo zavezo in jo beri, kakor da bi bila vsaka beseda, vsaka vrstica dobesedno resnična v tej uri. Molitev in zakramenti so postali resnično naš vsakdanji kruh in ne le splošne »pobožne vaje«. Ljubezen do Svetega pisma, za katero ne bi nikoli verjel, da je mogoča, sprememba naših odnosov z drugimi, potreba in moč pričevati preko vseh pričakovanj: vse to je postalo del našega življenja. Življenje je napolnila umirjenost, zaupanje in mir.«
Sklenil bom z zgodbo, za katero se mi zdi, da vsebuje sok vsega tega, kar smo doslej povedali. Na začetku stoletja se je družina z juga Italije izselila v Združene države Amerike. Na pot so si vzeli hrano: kruh in sir, ker niso imeli denarja, da bi lahko jedli v restavraciji. Dnevi in tedni so tekli, kruh je postajal vse trši in sir je splesnel. Otrok v nekem določenem trenutku tega ni več prenesel in je neprestano jokal. Zato so starši zbrali ves drobiž, ki so ga imeli ter mu ga dali, da bi šel v restavracijo na kosilo. Otrok odide, se naje in se ves objokan vrne k staršem. »Kako da še vedno jokaš, saj smo ti ja dali vse, kar smo imeli, da bi se najedel?« »Jokam, ker je bilo v ceno potovanja vključeno tudi vsakdanje kosilo, mi pa smo ves čas jedli le kruh in sir!«
Mnogi kristjani gredo skozi življenje zgolj ob »kruhu in siru«, brez veselja, brez navdušenja, ko bi lahko imeli vsak dan – govorimo duhovno – »preobilje Božjih stvari«, kar je vse »vključeno v ceno« samo zato, ker so kristjani: gotovost Božje ljubezni, pogum, ki ga daje njegova beseda, veselje, ki izhaja iz izkušnje Duha in občestva z brati in sestrami, kar vse je povzeto in nam je konkretno darovano pri evharistični gostiji.
In kje je skrivnost, da bi izkusili te »nove binkošti«? Imenuje se želja! Ta je tista »iskra«, ki požene motor, o katerem sem govoril na začetku. Jezus je obljubil: »Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo« (Lk 11,13). Treba je torej prositi! Današnje bogoslužje nam ponuja čudovite izraze, s katerimi lahko to storimo:
Pridi, Sveti Duh …
Ljubeči Oče ubogih,
dar, sijoč v svojih darovih;
luč, ki preseva duše.
Počitek za naš napor,
predah v trdem delu,
radost, ki obriše solze.
Pridi, Sveti Duh!
Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 149-153. Prevedel br. Štefan KožuhOFMCap.