Vse duhovne sprejmi v milostno Srce
Sv. Maksimilijan Kolbe je bil kot otrok ozdravljen z lurško vodo. Ko je odraščal, je materi delal veliko preglavic. Vsi opomini niso nič zalegli. Nekoč je vzdihnila: »O, ti moj ubogi fant, kaj bo iz tebe?« Sam je mami kasneje pripovedoval: »Veš, ko si se tako žalostno spraševala,
kaj bo iz mene, mi je bilo zelo hudo. Šel sem v cerkev in sem molil pred Marijinim kipom. Marijo sem vprašal, kaj bo iz mene. Zdelo se mi je, da sem jo zagledal, kako ima v roki dva venčka, belega in rdečega. ‘Katerega hočeš?’ ‘Oba bi rad,’ sem odgovoril. Nato je izginila.«
Devica Marija se je zavzela za fanta. Ob njeni pomoči je zrastel Kolbejev duhovniški in redovniški ter mučeniški poklic.
Dne 22. avgusta 1856 je sv. Gabrijel od Žalostne Matere božje, star osemnajst let, ob pogledu na Marijino sliko dobil notranje razsvetljenje in se je nepreklicno odločil za strogi red pasionistov. Prej neprekosljiv športnik je zdaj postal špornik na duhovnem področju, v vaji krščanskih kreposti. Z njimi je hotel ugajati Mariji. V njeni šoli je hitro napredoval po poti popolnosti.
Sv. Ludvik Grignon (Grinjon) Montfortski je že v zgodnjih otroških letih prisrčno ljubil in častil Marijo. Samo v njeni bližini se je počutil srečnega. Kot študent je bil v stiski, kakšen poklic naj si izbere. Pred Marijino podobo pri karmeličankah je iskal sveta za svojo odločitev. Razločno je spoznal, da bo Marija najbolj zadovoljna, če postane duhovnik. Zato se je odločil za ta poklic.
Sv. Janez Eudes (Ed) je začetnik bolj zavzetega češčenja Jezusovega in Marijinega Srca. V družini dolgo ni bilo otrok. Ko ga je mati končno rodila, ga je iz hvaležnosti, da jo je Bog uslišal, nesla v božjepotno Marijino cerkev in ga posvetila Bogu in Materi božji. Ko je postal član Marijine družbe, je s krvjo napisal zaobljubo vedne čistosti. Ostal je zaobljubi zvest, čeprav mu je oče že izbral nevesto. Odločil se je za duhovniški poklic.
V pesmi prosimo Marijo: »Vse duhovne, o Marija Mati, sprejmi v milostno Srce!«