Enodušno so vztrajali v molitvi
Enodušno so vztrajali v molitviApd 1,12-14; 1 Pt 4,13-16; Jn 17,1-11a
Smo sredi »devetdnevnice« v pripravi na binkošti. To je edina devetdnevnica, ki je ne obhajamo le zasebno, ampak tudi v bogoslužju. V dneh med vnebohodom in binkoštmi so berila pri maši in pri molitvenem bogoslužju osredinjena na temo o Svetem Duhu. Cerkev nam želi pomagati, da bi vsako leto podoživeli izkušnjo prve skupnosti, ki je zbrana v dvorani zadnje večerje ob Mariji v pričakovanju Svetega Duha. Isti namen ima tudi izbira današnjega prvega berila, ki doseže svoj višek v stavku:
»Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati.«
Kot lahko vidimo, ne gre za preprosto pričakovanje, ampak za molitveno pričakovanje. Molitev je duša in vsebina tega pričakovanja. Lahko bi rekli, da je molitev prevladujoča tema današnje nedelje. Tudi evangelij nam namreč predstavi odlomek iz Jezusove velikoduhovniške molitve. Jezus nam ne govori o molitvi, ampak moli vpričo svojih učencev in nam tako v živo pokaže, kakšna mora biti molitev resničnih Božjih otrok.
Tudi mi se ne moremo bolje pripraviti na bližnje binkošti, kakor da na kratko premišljujemo o molitvi. Posebej bi radi razmislili o dveh stvareh: najprej o neločljivi povezanosti, ki obstaja med molitvijo in darom Svetega Duha, potem pa o tem, kakšna naj bo naša molitev, če hočemo, da bo učinkovita in nam bo zares izprosila dar Svetega Duha.
Na binkošti se za vso Cerkev ponavlja tisto, kar se je zgodilo v Jezusu, njeni glavi, ob krstu v Jordanu. »Ko je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo in Sveti Duh je prišel nadenj« (Lk 3,21 sl.). Jezusova molitev je odprla nebo in priklicala Svetega Duha. Krst so bile Jezusove binkošti in binkošti so bile krst Cerkve. V obeh primerih je skrivnostni ključ v molitvi. Zgovorna je vztrajnost, s katero Apostolska dela povezujejo prihod Svetega Duha in molitev (prim. Apd 4,31: 8,15). Molitev je edino orožje, ki ga imamo, da bi prejeli Svetega Duha. Čarovnik Simon je poskušal priti do njega po drugi poti, hotel si ga je kupiti; toda vemo, da je bil namesto moči Svetega Duha deležen Petrovega prekletstva (prim. 8,18 sl.). Neke vrste greh simonije je sleherni poizkus ali pa zahteva, da bi prejeli Svetega Duha, ne da bi se zatekli k molitvi. Jezus je izrecno povezal dar Svetega Duha z molitvijo:
»Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo« (Lk 11,13).
Povezal ga je ne le z molitvijo drugih, ampak predvsem s svojo: »Jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika« (Jn 14,16).
Med molitvijo in Svetim Duhom obstaja neke vrste kroženje in nenehna medsebojna odvisnost. Mi moramo moliti, da bi prejeli Svetega Duha in obenem potrebujemo Svetega Duha, da lahko molimo. Sveti Duh ne pride le ob koncu molitve, kot njen sad in nagrada, ampak je – skrivnostno – tudi na njenem začetku, kot tisti, ki jo prebuja in navdihuje.
»Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti« (Rim 8,26 sl.).
Toda vse to ne sme ostati teoretično in abstraktno razmišljanje. To ne bi prav ničesar spremenilo. Apostoli se ne pripravljajo na prihod Svetega Duha s tem, da bi poslušali lepe nauke o molitvi, ampak z molitvijo! Ali hočemo tudi mi zares prejeti Svetega Duha? Ali se čutimo šibke in si želimo biti napolnjeni z močjo od zgoraj? Ali se počutimo mlačni in se želimo ogreti? Suhi in želimo biti napojeni? Okosteneli ter uporni in želimo biti prilagodljivi? Nezadovoljni s preteklim življenjem in bi bili radi prenovljeni? Odgovor je: moli, moli, moli. Z zelo znano pesmijo, ki jo pojejo kristjani različnih veroizpovedi, recimo tudi mi: »Sveti Duh, pridi nadme. Vlij me, oblikuj me, napolni me, uporabi me.«
Če bi posameznik ali pa skupnost imeli pogum in bi padli na kolena, rekoč Bogu: »Gospod, ne vstanemo in ne odidemo od tod, dokler nam ne boš dal Svojega Duha,« je gotovo, da tista oseba ali pa skupnost ne bo vstala in odšla od tam, ne da bi bila deležna novih binkošti. Posredi je slovesna Jezusova obljuba: »Nebeški Oče bo dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.«
Preidimo sedaj k drugi točki. Kakšna naj bo naša molitev, če hočemo, da nam bo izprosila Svetega Duha? Odgovor nam prihaja iz današnjega prvega berila. Molitev mora biti »enodušna in vztrajna«.
Enodušnamolitev je soglasna, dviga se k Bogu od ljudi, ki živijo v spravi med seboj, ki si odpuščajo, ki drug ob drugem rastejo, kakor beremo o prvih učencih: imeti »eno srce in eno dušo«. Sveti Duh je namreč »občestvo«, je »vez edinosti«. Ne more priti nad ljudi, ki niso v občestvu, ki se ne sprejemajo, ki so polni ostrih sodb in predsodkov drug do drugega. Bilo bi, kakor da bi prosili Svetega Duha, naj se razdeli tudi on. Sv. Avguštin je rekel, da je Sveti Duh za Kristusovo telo isto, kakor je duša za naše telo. Kaj bi se zgodilo, če bi eden od telesnih udov, na primer roka, hotel živeti po svoje, ločen od ostalega telesa in bi zavrgel druge ude? Ali bi morda duša zapustila preostalo telo in bi ostala z roko, ki se je ločila? Nasprotno, roka bi ostala brez duše in bi postala »suha« roka (prim. Avguštin, Govor 267,4). Tako se nam dogaja, ko se skušamo osamiti in ko nekoga zavračamo. Mi sami se izključimo iz občestva v Svetem Duhu.
Vztrajnamolitev pomeni, da je trdna, redna, dolgotrajna. Ta beseda se ponavlja zelo pogosto, ko je govor o molitvi (prim. Rim 12,12; Kol 4,2). »Ob vsaki priložnosti molíte v duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen bedite z vso vztrajnostjo« (Ef 6,18). Ta poudarek prihaja od Jezusa samega, ki je pripovedoval priliko o nadležni vdovi prav zato, da bi nam vcepil v glavo, da je treba »vedno moliti in se ne naveličati« (Lk 18,1). Tudi dogodek z ženo Kananejko je čudovita upodobitev trdožive in vztrajne molitve.
»Neprenehoma« oz. vztrajno moliti pomeni predvsem biti zvest času, ki sem si ga določil za molitev, da je zlahka ne prelagam na kasneje. Pomeni tudi od časa do časa poživiti stik z Bogom s pomočjo kratkih molitvenih vzdihov k Bogu, »ki so kakor izstreljene puščice«. Danes veliko ljudi, tudi laikov, delavcev, izkuša nenehno molitev prav s pomočjo mirnega in tihega ponavljanja kratkega vzklika ali pa le Jezusovega imena.
Toda naše razmišljanje o molitvi bi bilo nepopolno, če ne bi vsaj nekaj majhne pozornosti namenili evangeljskemu odlomku. Rekel sem, da nas Jezus v tem odlomku ne poučuje o molitvi z besedami, ampak z dejanji, ko nam v živo pokaže, kako moli. Njegova molitev je nepremagljivi vrh sleherne molitve.
»Jezus je povzdignil oči proti nebu in dejal: ‘Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe’.«
Ves temeljni nauk je tukaj. Dejansko se vse Jezusove molitve, ki jih najdemo v evangelijih, začenjajo s tem sinovskim vzklikom, ki ga izraža zvalnik »Oče!«, in se v Jezusovi materinščini izrazi s pomanjševalnico Aba! Tukaj odpade vsak občutek hlapčevanja, ki ga v človeški govorici zlahka pridenemo besedi molitev. Sv. Pavel piše: »Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: ‘Aba, Oče!’« (Rim 8,15).
Pa ne samo to. Jezus nas ne uči le, s kakšnim duhom naj molimo, ampak tudi, za kaj naj molimo. Pokaže nam, kaj naj bi bila velika skrb kristjana, ki moli: poveličevanje Boga. »Jaz sem te poveličal na zemlji … Razodel sem tvoje ime ljudem.« Tako govori Jezus v molitvi, ki smo jo slišali v današnjem evangeliju. Tudi v Očenašu nas uči moliti: najprej naj bo posvečeno Božje ime, naj pride njegovo kraljestvo, naj se zgodi njegova volja in šele v drugem delu nas uči prositi za vsakdanji kruh in vse druge stvari, ki jih potrebujemo. »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo« (Mt 6,33).
Krščanska molitev ne sme biti usmerjena na nas same, ampak na Boga; v njenem središču mora biti Bog, ne človek. Čudovit zgled nam dajo apostoli, ki so takoj po prejemu Svetega Duha, ki jih je gotovo navdihoval, začeli v različnih jezikih oznanjati »velika Božja dela« (prim. Apd 2,11). Tudi naša molitev bi si morala privzeti tega duha širine, morala bi si nadeti krila, ne pa se plaziti po tleh med materialnimi potrebami in vsakdanjo tesnobo. Polni zaupanja moramo reči z besedami današnjega psalma po berilu: »Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se bal?«
Sklenimo s stavkom, ki je program za dni pred binkoštnim praznikom: »V molitvi z Marijo v dvorani zadnje večerje v pričakovanju Svetega Duha.«
Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, EdizioniPiemme 2004, str. 143-148. Prevedel br. Štefan KožuhOFMCap.