7. nedelja med letom, 23. 2. 2020

3 Mz 19,1-2.17-18; 1 Kor 3,16-23; Mt 5,38-48

»Slišali ste, da je bilo rečeno:
Oko za oko in zob za zob.
Jaz pa vam pravim: Ne upirajte se hudobnežu,
ampak če te kdo udari po desnem licu,
mu nastavi še levo.«

S temi besedami Jezus izbriše staro zapoved povračila v smislu zob za zob. Zdaj ne velja več pravilo: »Kar ti je drugi storil, mu stori tudi ti«, ampak: »Kar ti je Bog storil, to stori tudi ti drugim.« Kakor ti je Bog odpustil, ti odpuščaj drugim. Besedilo nadaljuje:

»Slišali ste, da je bilo rečeno:
Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika.
Jaz pa vam pravim:
Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo.«

Ali je takšno zahtevo sploh mogoče udejanjiti? Brez ovinkarjenja moramo odgovoriti: Ne, človeško to ni mogoče! Ali torej Jezus od nas zahteva nekaj nemogočega? Tudi to ne. Odgovor je naslednji: Jezus nam ne daje le zapovedi ljubezni do sovražnikov, ampak nam daje tudi milost, se pravi sposobnost, da to storimo. Če bi se omejil le na to, da bi nam dal le »zapoved« ljubezni do sovražnikov in ne bi storil nič drugega, bi to ostala le mrtva črka ali pa, kot pravi Pavel, »črka, ki ubija«. Da, ubija in sicer v smislu, da bi nas pod seboj pokopala neka zahteva, ki je nismo sposobni izpolniti. Bilo bi, kakor da bi nekdo pred otroka postavil sto kilogramov težak predmet in mu ukazal, naj ga dvigne.

Jezus je za sebe in za vse izpolnil to zapoved. Med tem, ko so ga pribijali na križ, je v nepopisni in nepredstavljivi bolečini klical k Očetu: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« In lahko verjamemo, da so se tisti, ki so ga križali, rešili, in če bo šlo vse po sreči, jih bomo v nebesih srečali. Ne moremo si namreč zamišljati, da bi bil nebeški Oče, ki je za časa življenja uslišal vse Sinove molitve, gluh prav za to njegovo največjo molitev. Ti krvniki, ki jim je bilo odpuščeno, so tam kot večni dokaz, do kod sega Kristusovo usmiljenje.

Jezus je torej umirajoč odpustil sovražnikom. Če bi se ustavil tu, bi nam zapustil plemenit zgled ljubezni do sovražnikov, ne pa tudi moči in sposobnosti, da bi tudi mi ljubili sovražnike. Stvari se spremenijo, ko nam na binkošti in kasneje pri krstu podarja svojega Duha. Kaj pomeni dejstvo, da nam daje svojega Duha? Pomeni, da nam posreduje svoje razpoloženje, da z ljubeznijo vliva v nas svojo sposobnost ljubiti vse, tudi sovražnike. Tako nam Jezus ne le ukazuje, kaj naj storimo, ampak on sam skupaj z nami in v nas to dela. To pomeni, da nismo več pod postavo, ampak pod milostjo.

To, kar se zdaj pričakuje od človeka, pa je, da sprejme to milost, da vanjo verjame in z njo sodeluje. Rekli smo, da ni mogoče zahtevati od otroka, da bi dvignil sto kilogramov težak predmet, lahko pa od njega pričakujemo, da bo pritisnil na gumb in s tem pognal mehanizem, ki ga lahko dvigne (pritisniti na gumb pomeni nasloniti se na vero in molitev). Pred neko drugo zahtevo, ki ni nič lažja, kot pa ljubiti sovražnike (gre namreč za življenje v čistosti), se je sv. Avguštin naučil takole moliti: »O Bog, daj mi, kar zahtevaš, potem pa zapovej, kar hočeš!«

Ob žalitvi ali pa sovražnosti do tebe ne moreš zahtevati od svoje narave, da se ne bo uprla in da bo pozdravila žaljivca ob prvi priložnosti, ko se spet srečata, kakor da se ni nič zgodilo. Lahko pa v molitvi prosiš Jezusovega Duha, da to stori v tebi in s teboj. Tudi ti lahko moliš z besedami: »Gospod, ti mi naročaš, da ljubim sovražnike: zato mi daj, kar zahtevaš, potem pa zapovej, kar hočeš!« Ni pomembno tisto, kar čutiš, ampak to, kar hočeš; pomembna je tvoja globoka volja, ne pa trenutni vzgib. Če hočeš odpustiti in to zares hočeš, si že odpustil.

Na ta način je mogoče ljubiti sovražnike in jim odpuščati; to dokazujejo številni Kristusovi učenci, ki so imeli moč, da so to storili, začenši s prvim mučencem sv. Štefanom. Med kamenjanjem je umirajoč prosil Boga, rekoč: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« Ne tako dolgo od tega, v obdobju političnega nasilja, poznamo posameznike, ki so jim pobili njihove najdražje, pa so prejeli od Boga milost, da so jim javno odpustili.

Marsikdo se sprašuje: kaj bi se zgodilo v medčloveških odnosih, če bi vsi udejanjili Jezusov nasvet, naj nastavimo še drugo lice? Ali ne bi bilo vsega konec in bi zmagala nepravičnost? Če bi vsi udejanjali Jezusov nauk, sploh ne bi bilo treba nastaviti drugega lica preprosto zato, ker nihče več ne bi udaril svojega brata po enem licu!

Po drugi strani pa dobro vemo, da živimo v družbi, kjer še naprej udejanjamo zakon povračila: »Oko za oko, zob za zob.« To lahko vsak dan opazujemo. Če kot primer pogledamo, kaj je ta zakon prinesel na Bližnjem vzhodu med Judi in Palestinci? Kaj se je zgodilo v bivši Jugoslaviji? Ob koncu nam je jasno, da tak zakon nikamor ne pripelje in smo prisiljeni, da ga opustimo, potem ko je povzročil že toliko gorja.

Imeli smo priložnost – in zagotovo jo bomo še imeli –, da spregovorimo o odpuščanju v zasebnem življenju, recimo med možem in ženo. Dovolite mi, da ob tej priložnosti Jezusov nauk naobrnem na področje družbenega življenja. Toda ne daleč (na Bližnjem vzhodu, v Bosni ali pa na Severnem Irskem), ampak prav blizu, pri nas doma. Kaj v političnem in družbenem življenju naše države ustvarja nenehen, skoraj kroničen prepir, skratka navado, da se na žalitev ene stranke odgovarja z žalitvijo nasprotne stranke? V času pol stoletja smo se sprijaznili, da naj bi bila krščanska dežela, kakor je Italija, razdeljena v dva tabora: komuniste in demokristjane; drug drugega imajo v vseh pogledih za sovražnika, ki ga je treba poniževati, in če je mogoče, kar uničiti.

Sprejemanje neke določene stranke pogosto postane pomembnejše kot pa sprejemanje evangelija. Pa to ne velja samo za druge, za t.i. laike, ampak tudi – morda nezavedno – med nami katoličani. Na takšno stanje sem vedno gledal z globoko bolečino in zadrego. Sam pri sebi sem rekel: če bi se vrnil sv. Frančišek, ali bi sprejel tak položaj, in to on, ki je hotel prinesti mir celo med živali in ljudi ter med kristjane in Saracene?

Danes se je položaj spremenil; politične koalicije niso več iste, še vedno pa ostaja isti duh neprijaznosti, sovražnosti, nespoštovanja nasprotnika. To ozračje ne onesnažuje le javnega življenja na narodni ravni, ampak pogosto zastruplja tudi odnose med družinskimi člani, sorodniki, prijatelji, ustvarja med seboj neprijazne tabore v vsaki deželi, ki jih včasih deli na dvoje. To vnaša nemir v odnose v družbi, včasih tudi v pastoralno in versko življenje. Ogroža pripadnost Cerkvi, ki jo končno opredelijo kot eno od strani v tem boju.

Osebno ne spremljam kaj dosti politike, toda nekaj sem v teh letih opazil. Resnično velikim politikom ni treba poniževati svojih nasprotnikov; njim zadošča, da odločno razvijajo svojo ideje. Znamenje šibkosti je, če ti ne uspe predstaviti svojega mnenja, ne da bi napadal mnenje drugih. Ne gre za to, da bi dajali prav nasprotniku, ampak da ga spoštujemo kot človeka in da ga kot kristjani tudi ljubimo.

Omenil sem sv. Frančiška. On je bil v svojem času veliki delavec za mir med nasprotniki. Nekega dne se je bližal Arezzu in že od daleč videl množico hudičev, ki so veselo plesali po mestnem obzidju. Mesto je bilo razdeljeno zaradi notranjih bojev in tekmovalnosti med različnimi stranmi in demoni so se tega veselili (takrat še ni bilo liberalcev in konservativcev, bili pa so gvelfi in gibelini, ki pa se tudi niso šalili, ko se je razvnelo medsebojno sovraštvo). Sv. Frančišek se je umaknil v molitev ter ukazal demonom, naj odidejo in mir se je vrnil v mesto. Giotto je v Assisiju upodobil ta prizor (Skušajte si predstavljati, kaj bi danes videl sv. Frančišek, če bi se namesto obzidju Arezza približal, v določenih obdobjih, Montecitoriu – italijanskemu parlamentu!).

Dante Alighieri je imenoval Italijo »gredica, zaradi katere smo tako zelo divji«. Upam, da se bo kaj spremenilo in bomo lahko nekega dne poimenovali to našo lepo domovino »gredica, zaradi katere smo tako zelo srečni«. V ekumenskem dialogu med različnimi krščanskimi skupnostmi danes običajno govorimo, da je tisto, kar nas združuje, močnejše od tistega, kar nas ločuje, in da mora zato prevladovati to, kar nas združuje. Isto moramo reči tudi za naše civilno področje: tisto, kar nas združuje, je neskončno bolj pomembno od tistega, kar nas ločuje: biti s severa ali z juga, z desne ali leve … Združuje nas isti jezik, zgodovina, kultura in v veliki meri tudi ista vera.

Mislim, da bodo sveti nebeški zavetniki resno opravili svoje poslanstvo. Zato bi vas rad povabil, da skupaj z menoj molite k sv. Frančišku in sv. Katarini Sienski, ki sta zavetnika Italije, naj nam pri Bogu izprosita bolj mirne in spoštljive odnose; tudi do tistih, ki razmišljajo drugače. Sv. Katarino, ki je v svojem času odigrala tako pomembno politično vlogo v Italiji in je znala spametovati tolike prenapeteže, ki bi segli po orožju, prosimo, naj nam izprosi modrih politikov, ki bodo vizionarji in se bodo iskreno zavzemali za skupno dobro naše dežele. Vem, da je za to potreben čudež. Toda svetniki lahko delajo tudi čudeže.

Ob koncu prisluhnimo zadnjim besedam današnjega evangelija, ki nam med drugim predlagajo tudi kakšno konkretno dejanje, s katerim bi udejanjili Jezusov nauk:

»Če namreč ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno plačilo vas čaka?
Mar tega ne delajo tudi cestninarji?
In če pozdravljate le svoje brate,
kaj delate posebnega?
Mar tega ne delajo tudi pogani?
Bodite torej popolni,
kakor je popoln vaš nebeški Oče.«

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 196-201. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.

https://www.kapucini.si/poslanstvo/cantalamessa/