Naše nam družine vodi
Neka uslužbenka je zapisala: »Prvo izkustvo uslišane molitve sem doživela pri desetih letih starosti. Takrat je namreč nekaj let starejši brat zbolel za meningitisom. Odpeljali so ga v bolnico. V bolečini in strahu za njegovo življenje, ki je viselo na nitki, smo v družini zanj molili in upali, da nam ga dobri Bog na priprošnjo nebeške Matere Marije zdravega vrne. Malo je bilo naravnega upanja, saj od desetih tako obolelih otrok le eden premaga to bolezen. Zato sem poleg skupne molitve zanj še sama goreče in zaupno prosila Marijo, naj se ga usmili. Ne spominjam se, kako dolgo je ostal v bolnici, vendar se je vrnil zdrav. Kolikšno veselje za vse v družini, posebno za mamo, najbolj pa zame, saj sem bila prepričana, da mu je pomagala moja priprošnja k Mariji. To prepričanje, ki je prihajalo iz otroško vdanega srca, me je tako spodbudilo, da od tega dogodka dalje nisem opustila osebne molitve. Z njo sem se v zahvalah in novih prošnjah obračala na Marijo.«
V Lurd je prišla mati, črnka, s pohabljenim otrokom v naročju. Z veliko gorečnostjo je prepevala pred kipom lurške Matere. Otrok ni ozdravel. Navzoče je ganila vera in zaupanje te matere. Neka ameriška romarica jo je sočutno vprašala, če ji je zelo hudo, ker otrok ni ozdravel. Mlada črnka je odgovorila: »Ne prosim za otrokovo zdravje. Moj mož ni kristjan. Iz Afrike sem prišla peš, da se zahvalim Mariji. Ona je uslišala mojo prošnjo, da bi mož z ljubeznijo sprejel tega otroka. Zahvaljujem se Mariji, ker je možu izprosila to milost.«
Kakor družina potrebuje zemeljsko mater, ki je srce družine, tako potrebuje nebeško Mater. Marija ni le mati vesoljne Cerkve, ampak je tudi mati vsake družine posebej, saj je družina Cerkev v malem. Mati Marija družino povezuje med seboj in z Bogom. V pesmi prosimo: »Marija, ti pomagaj nam! Naše nam družine vodi, vzgajaj v pravi jih svobodi!«