6. nedelja med letom, 13.2.2022

Blagor vam, ubogim! Gorje vam, bogatinom!

Jer 17,5-8; 1 Kor 15,12.16-20; Lk 6,17.20-26

Današnja evangeljska stran – blagri – nam omogoča, da preverimo nekatere stvari, o katerih smo premišljevali pred dvema tednoma, ko smo govorili o zgodovinskosti evangelijev. Takrat smo rekli, da je v posredovanju Jezusovih besed vsak evangelist, ne da bi zatajil njihov temeljni pomen, razvil neki določen vidik, ko se je prilagajal potrebam skupnosti, za katero je pisal.
Medtem ko nam Matej posreduje osem blagrov, ki jih je izrekel Jezus, našteje Luka le štiri. Zato pa jih podkrepi tako, da vsakemu doda kot nasprotje prekletstvo, ki ga uvaja z »gorje«. Še dve razliki: Matejev govor je posreden: »Blagor ubogim!«, Lukov neposreden: »Blagor vam, ubogi!«; Matej poudarja duhovno uboštvo (»blagor ubogim v duhu«), Luka materialno (»blagor vam, ubogim).
To so podrobnosti, ki – kot lahko vidimo – niti malo ne spreminjajo vsebine stvari. Vsak izmed evangelistov s sebi lastnim slogom posredovanja Jezusovega nauka osvetli neki nov vidik, ki bi sicer ostal zasenčen. Luka je nekoliko manj popoln glede števila blagrov, toda kot bomo videli v nadaljevanju, izredno dobro dojame njihov temeljni pomen.
Ko govorimo o blagrih, misel takoj pohiti k prvemu od njih: »Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo.« V resnici je obzorje veliko širše. Jezus na tej strani oriše dva načina dojemanja življenja: ali »za Božje kraljestvo« ali »za lastno tolažbo«; kar pomeni: ali izključno v prid temu življenju ali pa tudi v prid večnemu življenju. To je tisto, kar osvetli Lukova shema: »Blagor vam – gorje vam«:
»Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo …
Gorje vam, bogataši, kajti svojo tolažbo že imate.«
Dve skupini – dva načina. V skupino blagrovanih spadajo ubogi, lačni, jokajoči, preganjani in odrinjeni na rob zaradi evangelija. V skupino nesrečnežev pa spadajo bogati, siti, tisti, ki se sedaj smejijo, in oni, o katerih vsi ljudje lepo govorijo.
Jezus ne poveličuje preprosto vseh ubogih, lačnih, tistih, ki jokajo in so preganjani, in tudi ne demonizira preprosto vseh bogatih, sitih, tistih, ki se smejijo in jim ploskajo. Razločevanje sega v globine; potrebno je vedeti, na čem posameznik oblikuje svojo lastno gotovost, na kakšni zemlji zida stavbo svojega življenja: na tem, kar mine, ali na tistem, kar ne mine. Dragocen ključ za razumevanje blagrov najdemo v prvem berilu, kjer Jeremija pravi:
»Preklet mož, ki zaupa v človeka …
je kakor suh grm v pustinji.
Blagoslovljen mož, ki zaupa v Gospoda …
je kakor drevo, zasajeno ob vodi.«
Suh grm je nerodoviten in nima nobene vrednosti, raste v pustih krajih; drevo pa, ki raste ob vodi, cveti in prinaša bogate sadove. Skušajmo torej razumeti, kaj pomeni živeti zgolj za lastno zadovoljstvo ali – kakor pravi prerok Jeremija – zaupati v človeka, in kaj pomeni živeti za Božje kraljestvo oz. zaupati v Boga.
Predstavljamo si naše življenje, ki je kakor zaprto v krogu, in poglejmo, kakšno je življenje človeka, ki živi le za svoje ugodje. V središču kroga je tron, na katerem je napis: »JAZ« (vse z velikimi črkami, kajti ta jaz se zdi samemu sebi zelo pomemben). V bližini središča si predstavljajmo dve točki. To so osebe in stvari, ki so nam simpatične, stvari, ki izpolnjujejo naša poželenja. Ime, ki ga dajemo tem točkam, se za vsakega od nas spreminja. To so lahko hobiji, ki jih človek neguje, diskoteka, bar, stadion, video igre, predvsem pa denar. Daleč na obrobju ali celo zunaj kroga pa si predstavljajmo druge točke. Te predstavljajo ljudi ali dolžnosti, ki nam niso všeč in jih zato zadržujemo na neki varni razdalji ali pa jih sistematično potiskamo v neki drug čas, čeprav bi bila naša dolžnost, da bi jim dali prednost pred vsem drugim. V tej prvi podobi stvari ne usmerja smisel za dolžnost in stvarna pomembnost stvari, marveč muhavost, ugodje ali pa stvari, s katerimi smo obsedeni. Ta življenjski način ne ogroža le večnega življenja, ampak tudi sedanje življenje, naše zdravje, družino.
Zdaj pa si predstavljajmo drugi krog, ki predstavlja drugačen način, kako zastaviti življenje. Tudi tukaj je središče in v njem tron, na njem pa oseba. Toda ta ni več gospod »JAZ«, ampak Gospod »BOG«. Tudi tu sta dve točki, vendar ne razmetani glede na mojo muhavost, ampak bolj ali manj blizu središča glede na njuno resnično pomembnost. Ena točka predstavlja družino, druga pa delo, za študenta morda študij, prijateljstvo, ki ga je treba gojiti, branje ali poslušanje Božje besede, morda molitev ali pa počitek in sprostitev itd. Vse je torej na pravem kraju. To je »urejeno«, ne pa »neurejeno« življenje.
Jezus je v neki priliki razložil, zakaj je potrebno čim prej preiti od prvega k drugemu načinu življenja. Dva človeka sta – pravi – zidala vsak svojo hišo: eden na pesku, drugi na skali. Tisti, ki je gradil na pesku, se ni pretirano mučil; ni mu bilo treba kopati do žive skale. A kaj se je zgodilo? Privršal je vihar, pridrla je povodenj in hiša, zgrajena na pesku, se je zrušila, tista, ki je bila zgrajena na skali, pa je obstala. Tudi življenje, ki ga človek živi le sebi po volji, je trenutno lažje, bolj zabavno; toda dovolj je, da pride bolezen, da človeku sreča obrne hrbet, in zavedali se bomo, da smo tudi mi zidali na pesku.
Mislim, da sem nekoč že povedal zgodbo o dveh mulah; nič ne de, če jo slišimo še enkrat, ker tako naravno pristaja prav k tej tematiki. Dve muli sta se za svojim gospodarjem vračali s trga. Prva je bila natovorjena s spužvo, druga s soljo. Ta je zaradi bremena vsa potna težko stopala po poti, ona pa je lahkotno in veselo stopicala ter se posmehovala nesrečni sopotnici. Ko so prispeli do reke, sta obe zabredli v vodo; in kaj se je zgodilo? Tista, ki je bila otovorjena s spužvo, je postajala vedno težja, dokler se ni, zaradi teže spužve, ki se je napojila z vodo, končno potopila; druga pa, ki je bila otovorjena s soljo, je postajala vedno lažja, kajti voda je sol topila in mula je kar naenkrat lahkotno poskočila ter se, prosta vsega bremena, znašla na bregu reke.
Predstavljajmo si, da bi nekdo srečal to skupino, preden so prišli do reke, in bi muli, obloženi s soljo, zaklical: »Blagor tebi, ki se mučiš in stokaš!«; drugi muli pa bi rekel: »Nesrečnica, ki se posmehuješ in se zabavaš!« Zunanji opazovalec bi to razumel kot žalitev ali pa zasmehovanje. Dejstvo pa je, da je ta človek, ki je prihajal od reke, dobro vedel, kaj čaka tako eno kot drugo žival. Tudi Jezus ve, kaj v prihodnosti čaka nas, zato pravi: »Blagor vam, ubogi; gorje vam, bogatini.«
Današnja evangeljska stran je resnično dvorezen meč: ločuje, zarisuje dvoje usod, ki sta si diametralno nasprotni. Je kakor greenwiški poldnevnik, ki ločuje vzhodni in zahodni del sveta. Toda k sreči gre tu za bistveno razliko. Poldnevnik je trdno na svojem mestu: ozemlja, ki so na vzhodu, ne morejo preiti na zahod, podobno kakor je trdno na svojem mestu tudi ekvator, ki deli revnejši južni del sveta od bogatega in vsega sitega severa.
S črto, ki v današnjem evangeliju ločuje »blagrovane« od »nesrečnežev«, pa ni tako; ta je premakljiva prepreka, ki jo je mogoče vedno prestopiti. Ne le da je mogoče prestopiti z enega področja na drugo, ampak je Jezus celotno evangeljsko stran zasnoval kot povabilo, da bi prešli z enega na drugo področje. On nas ne vabi, da bi postali ubogi, ampak bogati! »Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo.« Pomislite malo: ubogi, ki imajo v lasti Božje kraljestvo, in to že zdaj! Tisti, ki se odločijo vstopiti v to kraljestvo, so resnično od sedaj dalje Božji otroci, so svobodni, so bratje in sestre, polni upanja in nesmrtnosti. Kdo ne bi bil rad ubog na ta način?
V današnjemu človeku bolj razumljivem jeziku je »kraljestvo«, ki ga obljublja Jezus, predvsem »posedovanje lastnega življenja«, se pravi vedeti, zakaj smo na svetu, kajti prav to, poleg vsakdanjega kruha, najbolj potrebujemo. Neki angleški novinar, ki se razglaša za nevernega, je napisal članek z naslovom: Življenje je veliki rebus, žal pa nam primanjkuje časa, da bi odkrili njegov smisel. Med drugim je zapisal: »Ali bom, preden bom umrl, imel čas, da bi odkril, zakaj sem se rodil? Še vedno mi ni uspelo odgovoriti na to vprašanje, navkljub letom, ki jih imam še pred seboj, a teh je zagotovo manj kot onih, ki jih imam že za sabo. Ne morem verjeti, da sem se rodil naključno in če se nisem rodil naključno, mora to vendarle imeti neki smisel. V deželah, kot je naša, je veliko ljudi, ki imajo vsega na pretek. In vendar živijo v neke vrste mirnem, včasih pa tudi nasilnem obupu. Vedo samo to, da nosijo v sebi praznino; in naj jo trpajo z ne vem koliko hrane, pijače, z avtomobili ali s televizorji, naj se postavljajo z ne vem kako lepimi otroki in zvestimi prijatelji ob robu tega vodnjaka, je tisto praznino še naprej čutiti.«
Verjamem, da nam evangelij ponuja nekaj, s čimer lahko napolnimo to »praznino« in zelo veliko ljudi je to izkusilo in še vedno dan za dnem izkuša. Nevarno bi bilo zavrniti njegov odgovor, še preden bi ga skušali preveriti.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 341-345. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.