5. velikonočna nedelja, 10.5.2020

Jaz sem pot, resnica in življenje

Apd 6,1-7; 1 Pt 2,4-9; Jn 14,1-12

V evangeliju pete velikonočne nedelje srečamo eno najmočnejših in absolutnih trditev v vsej Novi zavezi. V odgovoru na Tomaževo vprašanje o poti, po kateri naj bi šli k Očetu, Jezus odgovarja:

»Jaz sem pot, resnica in življenje.
Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.«

Jezus se razglasi za zadnji cilj našega bivanja in za pot, po kateri ga dosežemo. Ob tem bi lahko nizali številna razmišljanja. Vendar je eno, ki se mi zdi še posebej aktualno. Kaj naj si v luči teh Jezusovih besed mislimo o drugih verovanjih? Danes se nas ta problem dotika od blizu, kajti druga verovanja niso več oddaljene resničnosti, tam nekje na drugih celinah. Z mobilnostjo, ki zaznamuje sodobni svet, in s priseljevanjem, verovanja niso več geografsko porazdeljena kakor nekoč.

Postavimo si tri vprašanja: kaj krščanstvo misli o samem sebi? Kaj misli o drugih velikih religijah? Ali je mogoč dialog in sodelovanje med kristjani in pripadniki drugih religij?

Predvsem o tem, kaj krščanstvo misli o sebi. Za razliko od judovstva, iz katerega se je rodilo, se je krščanstvo od začetka imelo za univerzalno veroizpoved, ki torej ni vezana na določeno ljudstvo, raso, ampak je namenjeno vsem narodom. Jezus je zapustil svojim učencem tole naročilo: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« (Mt 28,19).

Ne le to, da je krščanstvo vsem odprto, kamor lahko vsi vstopijo, ampak je tudi vera, v katero – v skladu s krščanskim razodetjem – morajo (v pomenu, da »so poklicani«) vstopiti. Pisano je namreč, da zunaj Jezusa ni odrešenja:

»V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom
ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili« (Apd 4,12).

Jezus je v Svetem pismu predstavljen kot »srednik med Bogom in ljudmi« (1 Tim 2,5). Ne med Bog ter med to ali ono vrsto ljudi, ampak med vsemi ljudmi, vsem človeštvom.

Na čem temeljijo tako absolutne trditve? Na dejstvu, da se je Bog osebno srečal z ljudmi, ko se je kot človek spustil mednje. Ne gre torej za običajnega poslanca ali preroka. To je del najglobljega jedra krščanske vere. Že pred mnogimi stoletji je nekdo rekel: »K popolni Resnici ni mogoče priti le po eni poti; možne in potrebne so različne poti.« Sv. Avguštin mu je odgovoril, da je to sicer res, razen če Resnica sama postane pot, kar pa se je resnično zgodilo v Kristusu. Ker je Bog, je resnica in pot; ko je postal človek, je postal tudi pot, ki vodi k resnici in življenju.

Jezus je izbojeval zase to absolutno univerzalnost in Bog Oče, ki ga je obudil od mrtvih, je uporabil to njegovo zmago in nanjo pritisnil svoj pečat. Toda najmočnejši dokaz je v nas: bolj ko človek pozna Jezusa, bolj razume, da je on resnično pot, resnica in življenje. Tega se dotika z lastno roko.

Prehajamo k drugi točki. Kaj si torej misli o drugih velikih religijah? Glede tega se je zgodil jasen razvoj v krščanski miselnosti, ki so ga spodbujali tudi sodobni dosežki o strpnosti in verski svobodi. Sprememba je našla svoj izraz tudi na 2. vatikanskem koncilu in sicer v Izjavi o razmerju Cerkve do nekrščanskih verstev. V njem so različna svetovna verstva opisana glede na njihovo večjo ali manjšo bližino s krščanstvom, v tistem, kar imajo pozitivnega, in vedno z velikim spoštovanjem.

Prej sta bila omenjena hinduizem in budizem. V hinduizmu je rečeno, da ljudje iščejo osvoboditev od tesnobe z načinom asketskega življenja in v globoki meditaciji. V budizmu pa priznavajo radikalno nezadostnost tega materialnega sveta in učijo, kako doseči popolno osvoboditev in razsvetljenje.

Krščanski veri je bližji islam, ki je monoteistična religija, veruje torej v enega in osebnega Boga, ki se mu je treba pobožno podvreči. Še bližje pa nam je judovstvo, s katerim kristjani delimo vero v istega Abrahamovega Boga in spise Stare zaveze. Judje so celo, kakor je rekel papež ob obisku v rimski sinagogi, naši »starejši bratje«.

Nekoč so bili kristjani prepričani, da »zunaj Cerkve ni zveličanja« in da se lahko rešijo samo tisti, ki so krščeni. Zdaj nismo več tako kategorični. Prepričani smo, da je Jezus Kristus redna pot do odrešenja, da je njegova odrešilna smrt tista, ki je dejansko odkupila grehe vseh in je spravila celotno človeštvo z Bogom. Zato smo prepričani, da Kristusova milost deluje tudi zunaj rednih kanalov, ki sta krst in včlenjenost v Cerkev. Tisti, ki ne poznajo evangelija, pa živijo v skladu z glasom svoje vesti in v skladu s svojo vero ter pomagajo bližnjemu, so lahko združeni s Kristusom bolj kot številni krščeni kristjani, ki dejansko ne živijo v skladu z zahtevami lastnega krsta.

Bog se namreč poslužuje »semen resnice« in svetih obredov v različnih religijah, da bi naklonil njihovim pripadnikom sadove Kristusovega odrešenja in jih privedel do zveličanja. Pri tem so opravili in še vedno opravljajo ustanovitelji drugih religij med ljudstvi enako vlogo, kot jo je imel Mojzes in starozavezna Postava: to so Kristusovi predhodniki, ki mu na svojski način pripravljajo poti, kakor je to delal tudi Janez Krstnik.

Lahko torej rečemo, da je odrešenje zunaj Kristusa, čeprav ne brez Kristusa; odrešenje zunaj Cerkve, čeprav ne neodvisno od Cerkve. Na neki način, ki je »znan samo Bogu«, veje Sveti Duh tudi zunaj vidnih meja Cerkve. Bog »želi, da bi se vsi ljudje zveličali« in on je dovolj moder in vsemogočen, da uresniči tisto, kar hoče. To je tisto, kar z gotovostjo vemo in kar nas danes pomirja ter nas napolnjuje z optimizmom, ko pomislimo na vse tiste, ki so zunaj krščanskega obzorja.

Zdaj pa še tretja točka. Ali je mogoč dialog? Kako lahko uskladimo to našo krščansko gotovost z današnjim potrebnim verskim pluralizmom ter s svetimi načeli strpnosti in spoštovanja prepričanja drugih? Osebno menim, da pluralizem ni v mišljenju, da so vse religije enako dobre in resnične (to bi bil namreč verski relativizem, ki v temelju uniči vsako religijo), ampak je v tem, da vsakemu priznavamo pravico imeti lastno religijo za pravo in dobro.

Vse vere morajo uživati svobodo, da v skladu z državno zakonodajo posredujejo ljudem svoje sporočilo, pri tem pa vsakemu dopuščajo svobodo odločitve, ali ga bo sprejel ali ne. To je danes splošna in miroljubna drža v krščanskih deželah (ki pa žal ne naleti vedno na odgovarjajočo držo v deželah drugih religij).

Ni se nam torej treba odpovedati lastnim verskim prepričanjem, ampak netolerantnim metodam izpovedovanja in širjenja vere, ki so povzročile toliko škode. Tudi kristjani smo v preteklosti na tem področju precej zagrešili, posebno v odnosu do Judov. Danes nam ni težko priznati, da to ni obramba evangelija, ampak njegovo izdajstvo. Kajti evangelij govori o nečem povsem drugem: o vesoljnem bratstvu, o ljubezni celo do sovražnikov. V skladu z evangelijem je najvišji ideal za vero dati življenje, ne pa pobijanje nevernikov.

Ali je samo to, kar lahko storijo različne religije? Odpovedati se medsebojnemu vojskovanju in sleherni »sveti« vojni? Nikakor, obstaja namreč široko polje, na katerem lahko religije dobro sodelujejo v korist človeštva. Predvsem, da bi ohranili živ smisel za Boga, za molitev in za skrivnost sredi tega sveta, ko vedno bolj drvi v materializem in tvega, da se bo duhovno zadušil; skrbijo lahko za reševanje etničnih napetosti, skupno delajo za mir, za ohranjanje stvarstva, za pravičnejšo delitev dobrin in naravnega bogastva med ljudstvi.

Tudi ko govorimo o različnih religijah, moramo bolj vztrajati pri tem, kar nas povezuje, kot pri tistem, kar nas ločuje. To je bilo sporočilo papeža Janeza Pavla II., ki ga je hotel posredovati svetu z znanim molitvenim srečanjem voditeljev velikih religij v Assisiju leta 1986 in to neutrudno delal ob vseh drugih pobudah in na svojih potovanjih.

Pa ne le to: tu je tudi priložnost, da se drug od drugega učimo. Primerjanje in dialog s pripadniki drugih religij nam pogosto pomaga bolje dojeti, kako udejanjati našo vero, pa tudi prepoznavati našo nedoslednost. Vse to bogati versko dediščino vseh. Gandhi je s svojim življenjem in s svojim idealom nenasilja veliko naučil tudi nas kristjane. On je prej kot mi razumel in ovrednotil neko določeno zelo pomembno evangeljsko točko.

Gandhi sam je nekoč rekel, da ga je Jezus Kristus navdušil, kristjanov pa ga je strah. Ni edini, ki je to občutil in žal vsem tem ne moremo oporekati, češ da se motijo. Soočenje z drugimi religijami nas torej končno sili, da smo bolj ponižni, ne pa bolj arogantni. To je tako pomembna posledica, da se moramo zahvaljevati Bogu, ker živimo v času, ko je takšno primerjanje ne le mogoče, ampak tudi potrebno.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 127-131. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.