5. dan šmarnic

Želi, da molimo ga vsi

Zdravnik v zreli moški dobi, daleč od vere, hudo bolan, je šel na pregled k svojemu kolegu zdravniku. Ta mu je povedal: »Samo še dve leti, največ dve leti življenja imaš pred seboj.«

Zdravnik je šel vase: »Samo še dve leti in potem bo vsega konec. Ali res? Ali je s smrtjo res vsega konec?« Poiskal je rožni venec pokojne matere in začel moliti žalostni del, ker je v njem našel največ tolažbe. Molil je vsak dan. V njem so rastle božje kreposti: vera, upanje in ljubezen. Z molitvijo rožnega venca se je pripravljal na svojo zadnjo uro. Z rožnim vencem njegove matere so ga položili v krsto. Z njegovo pomočjo je prišel v nebesa.

Mlajša redovnica je zapisala svoje spomine na molitev rožnega venca pri starih starših: »Počitnice sem navadno preživela na njuni kmetiji. Delala sta od zore do mraka. Kolikokrat sta bila na smrt utrujena! Toda ni je bilo stvari, ki bi ju zadržala od večernega rožnega venca. Stari ata, čeprav že starček, še vedno visok, postaven mož, je trudno stopil v hišo, potegnil stol od mize in počasi pokleknil ob njem. Stara mati, ženička, upognjena v dve gubi, je pokleknila ob posteljo; včasih je pri zadnjih desetkah sedla – ni zmogla več. Jaz sem smela sedeti na zapečku, toda ko sem videla njiju klečati, me je kar potegnilo na kolena. Vzljubila sem ta ponavljajoči se ritem večernega rožnega venca.«

Študent bogoslovja je zapisal: »Še danes rad molim rožni venec, ker je to molitev, v kateri se moje srce najbolj osveži in umiri. V to molitev vključujem vse tiste ljudi, za katere čutim, da sem dolžan moliti. Ko tako zanje molim, ko prosim Boga, da bi jih varoval v njihovem življenju, delu in naporu, čutim, da jim resnično pomagam. Prepričan sem, da jim je lahko tudi zaradi mene lepše v življenju. V to molitev uvrstim prošnjo za svoj poklic, da bi vredno vsak dan odgovarjal na božjo milost. Svoje misli obračam tudi v večnost.«

V mesecu oktobru pojemo: »Kraljica venca rožnega ima v naročju Jezusa, pa v rokah rožni ven’c drži, želi, da molimo ga vsi.«