4. velikonočna nedelja – nedelja dobrega pastirja, 3.5.2020

Jaz sem dobri pastir

Apd 2,14a.36-41; 1 Pt 2,20b-25; Jn 10,1-10

Evangelij četrte velikonočne nedelje je prvi del desetega poglavja iz evangelija po Janezu, ki govori o dobrem pastirju. Zato to nedeljo imenujemo »nedelja dobrega pastirja« in Cerkev nas vabi, da bi ta dan molili za duhovniške in redovniške poklice.

Odlomek nam predstavi neko zanimivo značilnost. V vsaki od štirih period je opaziti nasprotje med dvema osebnostima, od katerih je ena dobra in druga slaba. O dobri osebnosti je rečeno, da je dobri pastir ovac, v ogrado vstopa skozi vrata, pozna ovce, ovce mu sledijo, zanje da življenje. O negativni osebnosti pa je rečeno, da je tat in ropar, spleza preko zidu, je ovcam tuj, ovce zbežijo pred njim, ovce krade in ubija.

Kdo sta ti dve osebnosti? Glede pozitivne osebnosti je odgovor preprost: jasno je, da je to Jezus sam. Izraelci so bili v začetku nomadi, pastirji. To dejstvo je oblikovalo njihovo miselnost, njihove navade in tudi jezik. Odnos pastir-čreda je služil za opis odnosov med ljudstvom in njihovim kraljem ter med ljudstvom in Bogom. Bog je v pravem pomenu besede »Izraelov pastir«, ljudstvo pa se ima za »ovce njegove paše«.

Jezus je uresničitev ideje popolnega pastirja, torej tistega, ki išče izgubljeno ovco in dá življenje za svoje ovce. V njem se je Bog sam, kakor je obljubil po preroku Izaiju, spustil in se zavzel za svojo čredo. Preden je Jezus zapustil svet, je izbral nekaj ljudi, apostolov, da bi nadaljevali to njegovo poslanstvo. Od tod za škofe in duhovnike, njihove sodelavce, naziv »pastirji«.

Kdo pa je »tat« in »tujec«? Jezus s tem najprej misli na krive preroke in na navidezne odrešenike svojega časa (kakor so bili Teuda, Juda Galilejec in kasneje Bar Kokhba), ki so se izdajali za Božje poslance, osvoboditelje ljudstva, medtem ko niso storili drugega, kakor pošiljali ljudi v smrt za sebe. Če hočemo razumeti, kako točna je bila Jezusova analiza, je dovolj, da beremo Judovsko vojno, ki jo je napisal Jožef Flavij.

Kdo pa so danes ti »tujci«, ki ne vstopajo skozi vrata, ampak se prikradejo v stajo, ki »kradejo« ovce in jih »pobijajo«? Isti so kakor v Jezusovem času! Navidezni odrešeniki, ljudje, ki se izdajajo za Božje poslance, »preroki poslednjih časov«, nič drugega niso, kakor fanatični vidci ali prekanjeni koristolovci, ki špekulirajo z dobrovernostjo in naivnostjo ljudi. Gotovo ste razumeli, da mislim na ustanovitelje ali voditelje verskih sekt, ki jih je precej tudi že pri nas.

Ko govorimo o sektah, moramo biti previdni, da ne bi metali vseh v isti koš. Evangeličani in binkoštniki, razen osamljenih skupin, na primer niso sekta. Katoliška Cerkev že vrsto let goji z njimi ekumenski dialog na uradni ravni, česar nikoli ne bi storila s sektami.

Resnične sekte spoznamo po nekaterih značilnostih. Predvsem po vsebini njihovega verovanja. V glavnem ne sprejemajo bistvenih točk krščanskega verovanja, kot sta Kristusova božanska narava in Sveta Trojica; ali pa krščanskemu nauku primešajo tuje elemente, ki z njim niso v skladu, kot je na primer reinkarnacija.

Če ste glede tega v kakšnem dvomu, vam svetujem, da tistim, ki se vam približajo, vljudno postavite nekaj zelo jasnih vprašanj: »Ali veruješ v Boga Očeta, Sina in Svetega Duha? Ali veruješ v Jezusa Kristusa njegovega edinega Sina? Ali častiš in spoštuješ Kristusovo mater Marijo?« Ne pustite se zmesti, dokler ne boste prejeli od njih jasnega odgovora (tukaj sploh nisem pomislil na sekte, ki se imajo za »satanistične«, na katere, se mi zdi, vas sploh ni potrebno opozarjati).

Glede metod: tu so dobesedno »ovčji tatovi«, ko z vsemi sredstvi poskušajo odtrgati vernike iz njihove domače Cerkve, da bi se pridružili njihovi sekti. Pri tem delu pogosto varajo ljudi, ko se pri obiskih po hišah ali pri cerkvenih vhodih predstavljajo kot kristjani, ki verujejo vse, a je potrebno bore malo, da odkrijemo, kako po svojem okusu manipulirajo s Svetim pismom.

Običajno so agresivni in polemizirajo. Bolj, kakor da bi ponudili lastne vsebine, obtožujejo in polemizirajo proti Cerkvi, Mariji in na splošno vsemu, kar je katoliško. Glede tega smo v popolnem nasprotju z Jezusovim evangelijem, ki je ljubezen, blagost, spoštovanje svobode drugih. Pri sektah gre za veliko odsotnost evangeljske ljubezni. Bog sam v nekaterih od njih zavzema drugotno mesto, kajti vse se vrti okoli človeka ter njegovega uspeha in blaginje.

Jezus nam je dal zanesljivo merilo prepoznavanja: »Varujte se« – je rekel – »lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Po njihovih sadovih jih boste spoznali« (Mt 7,15-16). Najbolj pogost sad prihoda (mimohoda) sekt so razbite družine, fanatizem, apokaliptično pričakovanje konca sveta, ki pa jih dejstva vedno znova postavljajo na laž in ta konec sveta kljub vsemu redno popravljajo in ponovno oznanjajo.

Seveda vse sekte niso enake. Obstaja še drug tip verskih sekt, ki so se rodile zunaj krščanskega sveta in so običajno prinesene z vzhoda. To so »tujki«. Običajno, za razliko od prvih, te nove verske skupine niso agresivne in se rade predstavljajo »v ovčjih oblačilih«, pridigajo ljubezen do vseh, do narave, iskanje globinskega jaza. To so običajno sinkretistična združenja, kar pomeni, da združujejo elemente različnega verskega izvora.

Ogromno duhovno škodo utrpi človek, ki se pusti prepričati tem navideznim odrešenikom, in ta škoda je v tem, da izgubi Jezusa Kristusa in z njim »polnost življenja«, ki nam jo je s svojim prihodom prinesel. Toda številne od teh sekt nevarno posegajo tudi na področje mentalnega zdravja in družbenega reda. Ponavljajoče se podrejanje volji drugega in kolektivni samomori nas opozarjajo, kam lahko vodi fanatizem kakšnega od voditeljev sekt. Nevarnost izhaja iz samega ustroja, strukture sekte. Na čelu le-te je navadno ustanovitelj ali pa nesporen voditelj, ki za svoje ravnanje nikomur ne odgovarja in mu tudi nihče ne stoji ob strani. Člani so popolnoma podvrženi interesom in svobodnim odločitvam enega samega človeka, ki je pogosto vse kaj drugega kot uravnovešen. Nekateri od njih so si tako ustvarili resnične in prave finančne imperije.

Komu je namenjeno to moje razmišljanje? Ne ustanoviteljem in voditeljem sekt; zanje je bolj koristna molitev ali pa vsaj izvajanje zakonov, ne pa razumsko utemeljevanje. Moje razmišljanje je namenjeno »ovcam«. Jezus je rekel o svojih ovcah:

»Za tujcem pa ne bodo šle,
ampak bodo bežale pred njim,
ker ne poznajo glasu tujcev.«

Ubogi Jezus, bil je optimist! Žal danes ovce počno ravno nasprotno od tega. Gredo za prvim, ki jim začne pripovedovati, da so prejeli posebno poslanstvo z neba, da bi odrešili človeštvo, prinašali nekaj novega, skrivnostnega, izrednega … Številne od teh sekt skupaj s svojim ustanoviteljem tudi ugasnejo, toda koliko škode in koliko posejane ljuljke ostane za njimi!

Ko govorimo o sektah, moramo izreči tudi mea culpa, posebno mi duhovniki in pastirji Cerkve. Vidi se, da nismo bili sposobni nadaljevati delo dobrega pastirja. Ljudje se pogosto znajdejo v kakšni od sekt zaradi potrebe, da bi občutili toplino in človeško podporo skupnosti, ki je niso našli v svoji župniji. Res pa je tudi, da se največkrat v sektah znajdejo kristjani, ki so vedno živeli na cerkvenem obrobju in se niso prizadevali, da bi bolje spoznali in gojili svojo krščansko vero, kar pa seveda ni odvisno samo od duhovnikov.

Kaj naj rečemo cerkvenim ovčicam ob koncu tega kratkega razmišljanja o sektah? Dovolite mi, da to povem z nekaj Dantejevimi verzi, saj se zdijo napisani prav v ta namen.

Kristjani, bodite bolj preudarni:
ne bodite kakor perje v vetru,
ne verjemite, da vas bo vsaka voda umila.
Imate Novo in Staro zavezo,
in pastirja Cerkve, ki vas vodi:
to naj vam zadošča za vaše odrešenje …
Bodite ljudje in ne neumne ovce« (Raj, V,72-80).

Od našega starega Danteja lahko sprejmemo tudi tako odkrito govorico.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 122-126. Prevedelbr. Štefan Kožuh OFMCap.