4. postna nedelja, 22.3.2020

Sleporojeni in vera v Kristusa

1 Sam 16,1b.6-7.10-13a; Ef 5,8-14; Jn 9,1-41

Evangelij četrte postne nedelje spregovori o ozdravljenju sleporojenega.

»Ko je šel mimo, je zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva … Pomazal mu je z blatom oči in mu rekel: ‘Pojdi in se umij v vodnjaku Síloa’. Odšel je torej in se umil. Ko se je vrnil, je videl.«

Ta dogodek se tiče tudi nas, kajti v nekem smislu smo mi vsi … sleporojeni. Tudi svet se je rodil slep. Če ostanemo pri tem, kar nam danes pravi znanost, je na milijone let, odkar je življenje na zemlji, le-to življenje slepo, ni še oči, ki bi videle, ni še vida. Oko v svoji kompleksnosti in popolnosti je ena od funkcij, ki so se oblikovale kasneje. Predstavljajmo si čudenje prvih bitij, ki so že lahko videla nebo nad seboj, ki so videla barve, ki so videla druga drugo. Kakšen kakovosten skok v razvoju življenja!

Ta položaj se deloma ponovi v mikrokozmosu, to je v življenju vsakega človeka. Otrok se rodi, če že ne popolnoma slep, pa vsaj nezmožen, da bi razlikoval obrise stvari. Šele po nekaj tednih se njegov pogled izostri. Če bi otrok mogel povedati, kar doživlja, ko začenja jasneje videvati obraz svoje mame, ljudi, stvari, barve, kakšen začudeni »oh« bi slišali! Kakšno hvalnico svetlobi in vidu!

Vid je resnični čudež, le da se tega ne zavedamo, ker smo se nanj navadili in nam je sam po sebi umeven. Bog pa včasih naredi isto stvar na hipen, izjemen način in nas tako predrami v naši otrplosti, da bi bili pozorni. Prav to je storil z ozdravljenjem sleporojenega in ostalih slepih, ki jih srečamo v evangeliju. Ko Bog naredi čudež, stori nekaj podobnega, kot učitelj v šoli, kadar opazi, da so učenci raztreseni in nepozorni: močno zaploska, da bi pritegnil pozornost.

Ali Jezus ozdravi sleporojenega samo zaradi tega? Ne. Mi smo sleporojeni še v nekem drugem pomenu. Še neko drugo oko je, poleg materialnega, ki se še mora odpreti svetu: to je oko vere! To nam omogoča, da se zavemo še nekega drugega sveta, ki je za vsem tistim, kar vidimo s telesnimi očmi: Božji svet, svet večnega življenja, evangeljski svet, ki se ne konča niti s … koncem sveta. Vera je kakor okno, ki pred nami na široko odpira brezmejno obzorje.

Na to nas je hotel spomniti Jezus z ozdravljenjem sleporojenega. Zakaj sleporojenega najprej pošlje k vodnjaku Siloa? Ali ga ne bi mogel, kot v drugih primerih, takoj in neposredno ozdraviti? Ko ga je poslal, da se umije, je Jezus hotel pokazati, da se to drugo oko vere začenja odpirati pri krstu, ko prejmemo prav dar vere. Zato se je v davnih časih krst imenoval tudi »razsvetljenje« in za krščene se je reklo tudi »biti razsvetljeni«.

Toda v našem primeru ne gre le za splošno vero v Boga, ampak za vero v Kristusa. Dogodek evangelistu služi zato, da nam pokaže, kako priti k polni in zreli veri v Božjega Sina.

Vzporedno s povrnjenim vidom sleporojeni tudi odkriva, kdo je Jezus. Obnovimo tri etape te poti. Na začetku slepi ne ve nič o Jezusu. Na vprašanje: »Kako so se ti torej oči odprle?« odgovori: »Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je naredil blato …« Jezus je zanj še vedno »človek«, nič drugega, kot človek.

Kasneje ga spet vprašajo: »Kaj praviš o njem, ker ti je odprl oči?« In on jim je odgovori: »Prerok je!« Naredil je korak naprej; spoznal je, da je Jezus Božji poslanec, da govori in dela v Božjem imenu. Do tega je prišel na temelju preprostega premisleka, ki ga je vsakdo sposoben: »Če ne bi bil od Boga, ne bi zmogel narediti stvari, ki jih dela.«

Ob koncu, ko so ga farizeji vrgli iz shodnice in ga ozmerjali, ker si je upal braniti Kristusovo delovanje, je ponovno srečal Jezusa in tokrat mu zakliče: »Verujem, Gospod!« in se je pred njim poklonil, da bi ga počastil in ga tako javno priznal za svojega Gospoda in Boga.

Zdaj pa preidimo k sebi. Ko nam Janez evangelist tako podrobno vse opiše, je kot da bi nas hotel zelo diskretno povabiti, naj se vprašamo: »In na kateri točki te poti sem jaz? Kdo je za mene Jezus iz Nazareta?« Da je Jezus človek – kar pomeni, da je obstajal človek z imenom Jezus – tega danes nihče ne zanika. Da naj bi bil prerok, Božji poslanec, ki je človeštvu odprl nova verska in moralna obzorja, tudi to je skoraj vsesplošno sprejeto.

Mnogi se ustavijo tu. A to ni dovolj. Tudi musliman, če je le dosleden temu, kar bere v Koranu, priznava, da je Jezus prerok. A zaradi tega se nima za kristjana. Preskok, zaradi katerega nekdo v pravem pomenu besede postane kristjan, se zgodi takrat, ko človek, enako kakor sleporojeni, prizna, da je Jezus »Gospod« in ga časti kot Boga.

Razlog, zakaj je potrebno narediti ta skok, je preprost: Jezus se je predstavil svetu kot Božji Sin in je na edinstven način, drugačen od drugih, imenoval Boga svojega »Očeta«. Gotovo lahko razpravljamo o zgodovinskosti tega ali onega izreka, ki ga pripisujejo Jezusu, toda ne moremo tajiti vsesplošnega pričevanja Nove zaveze glede te točke. Pridemo do nujnega sklepa: ali je On to, kar je razglasil, da je, ali pa je največji slepar zgodovine in je bilo vse krščanstvo do danes pomota. Srednje poti ali kompromisa ni. Nič ne reši, če rečemo: on je izreden človek, verski genij.

Toda Jezus »tlečega stenja ne pogasi«, se pravi, da ne zavrača tistega, ki se je ustavil pri »človeku« ali pri »preroku«, če je le iskren do samega sebe. Kdor je na poti do resnice, mu ne bo potrebno prehoditi ne vem kako dolge poti, da bo srečal Jezusa, kajti on je resnica.

Evangelij o sleporojenem nam ponuja priložnost, da razmislimo o večnem problemu odnosa med vero in razumom. Velik del težav, ki jih sodoben človek sreča, ko hoče med seboj spraviti ti dve stvari, je odvisen od tega, ker je problem napačno postavljen. Dokler se vera in razum soočata za mizo, ne bomo prišli nikamor. Nihče se ne zaljubi zato, ker je prepričan, da se je zaljubiti lepo ali pa zato, ker je prebral več razprav o pojavu zaljubljenosti. Človek se zaljubi, ker je srečal nekoga, ki je v njem zbudil ljubezen. Na enak način se nihče ne bo odločil, da bo veroval zato, ker je temeljito preštudiral pojem vere in je razumel, da ni v nasprotju z razumom. Človek veruje, ker je srečal nekoga, ki je vreden vere, nekoga, ki zbuja zaupanje. Ni ljubezni, ki ne bi bila ljubezen do nekoga, in ni vere, ki ne bi bila vera v nekoga.

Krščanska vera ni v prvi vrsti nekaj verovati (da Bog obstaja, da je nekaj onstranskega …), ampak je vera v nekoga. Jezus nam v evangeliju ne daje seznama stvari, ki naj bi jih verovali, ne pravi: »Verujte to in to«, pravi pa: »Verujete v Boga, tudi vame verujte!« (Jn 14,1). Za kristjane verovati pomeni verovati v Jezusa Kristusa. Če bi ravnali drugače, bi bilo, kakor da bi postavili voz pred vola. Težave številnih intelektualcev glede verovanja so odvisne od dejstva, da niso nikdar zares srečali Jezusa Kristusa in morda se niso niti prizadevali, da bi ga srečali. Če ne bi srečal Jezusa Kristusa, bi bil verjetno danes tudi jaz nevernik.

Vsaj za nekaj trenutkov prenehajmo razpravljati o veri in razumu za mizo. Če hoče nekdo odkriti, ali je zunaj sončno ali oblačno, obstaja preprostejša pot, kot primerjati med seboj vremenske napovedi iz časopisov in televizije: potrebno je odpreti okno in pogledati ven. V našem primeru so okna, ki jih je potrebno odpreti, strani evangelija. Pa ne le napisani evangelij, ampak tudi evangelij, iz katerega danes verodostojno živijo številni pričevalci. Vera – posebej vera v Kristusa – se prenaša s tem, da te nekdo okuži.

Če nam še ne bo uspelo, da bi zaklicali kakor sleporojeni: »Verujem, Gospod!«, mu recimo vsaj, kakor je to storil nekdo drug iz evangelija: »Gospod, pomnoži mojo vero!«.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 91-95. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.