34. nedelja med letom, 21.11.2021

Kristus Kralj vesoljstva – Glejte ga na oblakih neba …

Dan 7,13–14; Raz 1,5–8; Jn 18,33b–37

V evangeliju Pilat sprašuje Jezusa: »Si ti judovski kralj?« Jezus mu odgovarja: »Ti praviš, da sem kralj.« Malo pred tem ga je Kajfa spraševal isto, le da z drugimi besedami: »Si ti Mesija, Božji Sin?« Tudi njemu je pritrdil: »Sem!« Jezus v evangeliju po Marku še podkrepi ta odgovor z besedami iz preroka Danijela, ki jih naobrača na sebe:

»Poslej boste videli Sina človekovega sedeti na desnici Moči in priti na oblakih neba.«

Zato je kot prvo berilo za današnje praznično bogoslužje izbran odlomek iz Danijelove knjige, od koder je vzet tudi ta navedek. V kontekstu je govor o tem, kako so si sledila človeška kraljestva, ki jih predstavljajo štiri zveri, ko izmenjaje meljejo in teptajo ljudi in stvari.

Dolg niz nasilja, ki ga beremo z istim občutkom teže in vdanosti v usodo, kakor poslušamo pri večernih poročilih ponavljajoče se zgodbe o nasilju in trpljenju v svetu. Nenadoma pa se zgodi sprememba v dogajanju in pride na vrsto odlomek, ki ga beremo v prvem berilu:

»V nočnih videnjih sem gledal: Glej, skupaj z oblaki neba je prihajal nekdo kakor sin človekov; dospel je do Staroletnega in privedli so ga predenj. Njemu je bila dana oblast, čast in kraljestvo, in vsa ljudstva, narodi in jeziki so mu služili. Njegova oblast je večna oblast, ki ne preide, in njegovo kraljestvo, ki ne bo uničeno.«

Dejstvo, da se je Jezus pred velikim zborom poistovetil s tem Sinom človekovim, iz tega besedila izvabi izredno svetlobo. Učlovečenje, Kristusova vloga, njegova navzočnost v zgodovini in nad njo, njegova časnost in večnost: vse je vsebovano tu; poleg tega je tu še izjemna moč izziva prerokbe in simbola, ki presega moč same zgodovinske pripovedi. Ko o tem beremo na praznik Kristusa Kralja, čutimo, kako gre skozi nas močno občutje kakor takrat, ko se na prizorišču nepričakovano pojavi naš junak in najraje bi vzkliknili: »Hura!«

Ta Danijelov primer pa je seveda le eden izmed mnogih. Vse Sveto pismo nam posredno ali neposredno govori o Kristusu, vladarju zgodovine.

V neki angleški pesmi se ob naraščajoči glasbeni spremljavi niza pred nami vseh dvainsedemdeset Svetopisemskih knjig in ob vsaki nam avtor z enim stavkom osvetli tisto bistveno, kar posamezna knjiga pove o Kristusu:

»V 1. Mojzesovi knjigi je jagnje za Abrahamovo daritev.
V 2. Mojzesovi knjigi je velikonočno jagnje.
V 3. Mojzesovi knjigi je naš veliki duhovnik.
V 4. Mojzesovi knjigi je oblak podnevi in ognjeni steber ponoči …
V Knjigi Psalmov je moj pastir.
V Visoki pesmi je očarljivi ženin.
V Knjigi preroka Izaija je trpeči služabnik.
V evangeliju po Mateju je Kristus, Sin živega Boga.
V evangeliju po Marku je tisti, ki dela čudeže.
V evangeliju po Luku je Sin človekov.
V evangeliju po Janezu je vrata, skozi katera vstopamo …
V Pismu Rimljanom je tisti, ki opravičuje.
V Knjigi razodetja – raduj se, Cerkev – je Kralj kraljev in Gospod gospodov.«

Jezus ni ujet v neki majhen delček zgodovine, ampak jo vso napolnjuje: v Stari zavezi je navzoč kot prerokovani, v Novi zavezi kot učlovečeni, v času Cerkve oznanjeni. Dejstvo, da delimo svetovno zgodovino na dva dela – pred in po Kristusu – izraža prav to prepričanje.

Poleg te slavne Kristusove podobe pa najdemo v današnji Božji besedi tudi namige na Kristusovo ponižnost in njegovo trpljenje. V drugem berilu je Jezus predstavljen kot tisti:

»ki nas ljubi in nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov ter napravil iz nas kraljestvo in duhovnike za svojega Boga in Očeta«.

Ta označitev kliče v spomin številne evangeljske besede in podobe: spominja nas na Dobrega pastirja, ki da življenje za svoje ovce; na Jezusa, ki je »krotak in iz srca ponižen«; na Jezusa, ki pri zadnji večerji pravi svojim učencem: »Ne imenujem vas več služabnike, ampak prijatelje« (Jn 15,14 sl.); predvsem pa na Jezusa, ki se končno molče poda v smrt, da bi nas odrešil.

Vedno je bilo težko ohranjati skupaj ti dve Kristusovi značilnosti, ki izhajata iz njegovih dveh narav, Božje in človeške: njegovo veličastvo in njegova ponižnost. Današnjemu človeku ni težko odkriti v Jezusu prijatelja in vesoljnega brata, le stežka pa ga razglaša tudi za Gospoda in mu priznava moč nad seboj.

Če bežno preletimo filme o Jezusu, nam ta težava kar bije v oči. Na splošno se je kinematografija odločala za krotkega, preganjanega in nesprejetega Jezusa, ki je tako blizu človeku, da z njim deli njegove boje, upore, njegovo željo po normalnem življenju. V to zvrst spadajo filmi, kot sta Jezus Kristus Superstar in na bolj surov in bogoskrunski način Jezusova poslednja skušnjava, režiserja Martina Scorseseja. Tudi Pier Paolo Pasolini nam v filmu Evangelij po Mateju predstavi Jezusa, prijatelja apostolov in ljudi, po naši človeški meri, čeprav ne brez neke določene skrivnostne razsežnosti, ki je zelo pesniško izražena predvsem z učinkovitimi zaporedji molka. (Franco Zeffirelli se je v svojem filmu Jezus iz Nazareta trudil povezovati ta dva vidika. Jezus je tu prikazan kot človek med ljudmi, prijazen in dostopen, hkrati pa tudi kot tisti, ki nas s svojimi čudeži in s svojim vstajenjem postavlja pred skrivnost svoje osebe, ki presega človeka.)

Ne gre za to, da bi razvrednotili poskuse predstaviti Jezusov dogodek na človeku dosegljiv način. Jezus za časa življenja ni bil užaljen, če so ga »ljudje« imeli za enega izmed prerokov; toda apostolom je zastavil vprašanje: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« S tem jim je dal razumeti, da odgovori ljudi niso bili zadostni.

Jezus, kot nam ga na današnji praznik predstavlja Cerkev in ki ga moramo ponesti v nedavno začeto novo tisočletje, pa je popoln Jezus: do konca človeški in transcendenten. V Parizu pod posebno zaščito zelo skrbno hranijo palico, dolgo natančno en meter, da se ta merska enota, ki so jo uvedli za časa francoske revolucije, ne bi tekom časa spreminjala. Na enak način je v skupnosti vernih, ki je Cerkev, skrbno varovana resnična podoba Jezusa iz Nazareta, ki mora služiti kot merilo, po katerem merimo legitimnost sleherne predstavitve v literaturi, na filmskem platnu in v umetnosti. To ni nepremična statična podoba, ki bi jo hranili v brezzračnem prostoru, kakor hranijo meter, ker gre za živega Kristusa, ki raste z razumevanjem Cerkve, četudi po zaslugah vedno novih vprašanj in izzivov, ki jih zastavljata kultura in človeški napredek. Sv. Janez od Križa je zapisal: »Kristus je kakor bogat rudnik z ogromnimi žilami, polnimi zakladov; naj po njih še tako globoko kopljemo, ne bomo prišli do konca. Še več: v vsaki votlini bomo naleteli na nove bogate žile.«

Kakovosten preskok v veri se zgodi, ko človek z veseljem sprejme Kristusa v svoje življenje ne le kot brata in prijatelja, ampak tudi kot osebnega Kralja, Gospoda in Odrešenika. Se pravi ne le kot človeka, ampak tudi kot Boga. Sicer pa, čemu bi služil Kristus, ki bi bil le krotak in preganjan kakor mi, če ne bi bil tudi dovolj močan, da bi nas odrešil in spremenil našo stisko, naše potrebe in naše grešno stanje? Začutili bi ga le kot »prijetnega spremljevalca« in nič več. Ta Kristus, ki bo prišel na veliki in slavni dan »na oblakih neba«, je prišel sedaj med nas v evangeljskih besedah in prihaja – ponižen in krotak – v zakramentalnih znamenjih kruha in vina. Sprejmimo ga v obeh prihodih in kakor otroci ob njegovem slovesnem vhodu v Jeruzalem kličimo: »Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu.«