33. nedelja med letom, 14.11.2021

V tistih dneh…

Dan 12,1–3; Heb 10,11–14.18; Mr 13,24–32

Evangelij na današnjo predzadnjo nedeljo v bogoslužnem letu je klasično besedilo o koncu sveta. Prisluhnimo kratkemu odlomku:

»Toda v tistih dneh, po tisti stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale. Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo.«

V vsakem obdobju se je našel kdo, ki je grozeč prelistal te evangeljske strani pred svojimi sodobniki in tako podpihoval psihozo strahu. Pojav se redno okrepi v določenih obdobjih, kot je bil recimo nedavni prehod v drugo tisočletje. Svetujem vam, da ostanemo mirni in da se niti malo ne vznemirjamo zaradi teh napovedi katastrof. Dovolj je, da preberemo zadnji stavek današnjega evangeljskega odlomka:

»Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.«

Če niti angeli in Sin (se razume, da kot človek, ne pa kot Bog) ne vedo za dan in uro konca, ali je mogoče, da ve zanjo in je pooblaščen, da jo razglasi, zadnji privrženec kakšne sekte ali pa verski skrajnež? V evangeliju nam Jezus zagotavlja, da se bo nekega dne vrnil in bo zbral svoje izvoljene z vseh strani neba; kdaj in kako bo prišel (na oblakih neba, ko bo sonce otemnelo in bodo padale zvezde), pa je del slikovitega jezika, ki je lasten literarni vrsti teh pripovedi.

Še neka druga stvar nam lahko pomaga razložiti določene evangeljske strani. Ko govorimo o koncu sveta, počnemo to v skladu z našo predstavo o času, zato takoj pomislimo na absolutni konec sveta, ki mu sledi le še večnost (ali pa nič, glede na vero posameznika). Sveto pismo pa razmišlja bolj v relativnih in zgodovinskih kategorijah kot v absolutnih in metafizičnih. Ko torej govori o koncu sveta, ima zelo pogosto v mislih konkreten svet, tisti svet, ki obstaja in ga pozna določena skupina ljudi: tj. njihov svet. Gre torej bolj za konec nekega sveta kot pa za konec sveta, četudi se perspektivi včasih prepletata.

Jezus pravi: »Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi.« Se je zmotil? Nikakor, ni namreč prešla generacija, ki je Jezusa poslušala, kajti pred njihovimi očmi se je s tragičnim uničenjem Jeruzalema leta 70 po Kristusu zrušil njim znani judovski svet. Ko so leta 410 vandali napadali Rim, so mnogi veliki duhovi tistega časa mislili, da je prišel konec sveta. In niso se kaj dosti motili: ugašal je svet, ki ga je ustvaril Rim s svojim imperijem.

To ne zmanjšuje, ampak celo poveča resnost krščanskega prizadevanja. Največja neumnost bi bila, če bi se tolažili, rekoč: »Saj tako in tako nihče ne ve, kdaj bo konec sveta,« pri tem pa pozabili, da je zame lahko konec že to noč. Zato Jezus sklepa današnji evangelij s priporočilom:

»Pazíte in bedite, ker ne veste, kdaj pride ta čas!« (Mr 13,33).

Popolnoma moramo spremeniti občutje, s katerim poslušamo evangeljske odlomke, ki govorijo o koncu sveta in o ponovnem Kristusovem prihodu. Nenavadno je, da imajo današnji ljudje za kazen in grožnjo tisto, kar Sveto pismo imenuje »blaženo upanje« za kristjane, ko govori o prihodu našega Gospoda Jezusa Kristusa (Tit 2,13). Za vse to je kriva naša podoba o Bogu. Omenjeno govorjenje o koncu sveta zaradi samega načina in pogosto zaradi govorcev z izkrivljenim verskim čutenjem na nekatere ljudi vpliva zelo kvarno: v njih namreč krepi podobo večno jeznega Boga, ki komaj čaka, da bo razlil svojo jezo nad svetom. Toda to ni svetopisemski Bog, ki ga psalm opiše: »Usmiljen in milostljiv je Gospod, počasen v jezi in bogat v dobroti. Ne pravda se venomer, ne očita na veke … zakaj on pozna našo sestavo« (Ps 103,8–14).

Bog je gotovo tudi pravičen in svet, toda če nas naša predstava o njegovi pravičnosti in svetosti drži na določeni distanci in nas napolnjuje s strahom, namesto da bi nas vabila k spremembi življenja in bližini z njim, je ta predstava vsekakor napačna in jo je treba zavreči. Bog je najbolj prizanesljivi Oče; predstavljati si ga kot neupogljivega in zahtevnega gospodarja je največja zmota, kar jih lahko zagrešimo. Angleški benediktinski menih Ian Petit je napisal knjigo z naslovom Bog se ne jezi (God is not angry). V njej opisuje, kako je po dolgem mučenju s podobo strogega, zahtevnega in nasploh grozečega Boga, ki jo je nosil v sebi vse od otroštva, končno prišel do osvobajajočega odkritja, ki ga je potem vzel za naslov svoje knjige. Prav tako pomirjujoč je tudi vstopni spev v današnjo mašo:

»Gospod govori: Mislim na rešitev in ne na nesrečo. Klicali me boste in uslišal vas bom« (Jer 29,11–12).

Oznanilo Kristusovega ponovnega prihoda nima namena, da bi v tistih, ki si prizadevajo za pošteno življenje, prebujalo stisko in strah, ampak prav nasprotno: zaupanje in upanje. Prvi kristjani, ki so to dobro razumeli, so pogosto na svojih srečanjih ponavljali Maranatha!, kar pomeni: Pridi, Gospod Jezus! Ali ni lepo, če vemo, da ne gremo naproti hladnemu kozmičnemu niču, nekakšnemu neskončnemu breznu, ki vse srka vase, ampak na srečanje z njim, ki nas ljubi in nas je odrešil s svojo krvjo? To nam pojasni, zakaj so lahko številni ljudje, ki so se soočili z bližnjim koncem, za svoje vzeli besede: »Razveselil sem se, ko so mi rekli: ‘V Gospodovo hišo pojdemo’« (Ps 122,1).

Iz današnjega evangelija pa lahko povzamemo še neko drugo gotovost. Jezus sklene ves svoj govor s slovesno izjavo:

»Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.«

Danes nekateri to izjavo postavljajo pod velik vprašaj. V neki zbirki izrekov za in proti obstoju Boga (mnogo več jih je proti kakor pa za) je slavni kulturnik in novinar zapisal: »Vera bo izumrla. To ni vedeževanje in še manj prerokovanje. To je dejstvo, ki čaka svojo dovršitev. Ne pustimo se prevarati velikanskim množicam, ki se zbirajo okoli papeža … Vse to ni ‘ponovna zmaga Boga’, ampak le poslednji žarek njegovega zatona. Ko bo odšla naša generacija in morda še generacija naših otrok, nihče več ne bo čutil kot resnično temeljni problem, da bi dajali neki smisel življenju … Tehnika je potisnila vero v njen zaton.«

Na začetku sem spregovoril o tistih, ki se čutijo poklicane, da občasno oznanjajo skorajšnji konec sveta. Kot lahko vidimo, niso osamljeni preroki konca. Če se nekateri v imenu vere čutijo poklicane, da oznanjajo skorajšnji konec sveta, se drugi v imenu sveta čutijo poklicane, da oznanjajo skorajšnji konec vere. Oboji imajo skupnih nekaj stvari. Oboji so pripravljeni priseči, da je trenutek, ki ga razkrivajo, zelo primeren; oboji so pripravljeni popravljati datum konca, ko se izkaže, da so se zmotili; nihče izmed njih pa se niti najmanj ne vznemirja zaradi preteklih laži.

Pozablja se, na primer, na dejstvo: to, kar se danes govori o znanosti in o tehniki – da bosta neizprosno privedla do konca vere –, se je pred stoletjem in pol govorilo o napredku, Marx je to moč pripisoval razrednemu boju itd.; toda vsakokrat se je izkazalo, kako neutemeljene so bile te napovedi. Kakor da bi se znanost in tehnika začeli šele danes in kot da je bila silovitost napredka na tem področju v času industrijske revolucije in v Einsteinovem času kaj manj silovita, kot je danes. Med drugim je nenavadno, da filozofi v imenu znanosti in tehnike napovedujejo zaton verstev, ko pa so po drugi strani znanstveniki v večini precej odprti in si želijo dialoga z vero, ker se čutijo nesposobne, da bi sami razložili skrivnost vesolja. To me potrjuje v nekem mojem prepričanju: Znanost sama ne oddaljuje od vere, pač pa teorije, zgrajene na znanosti; kakor tudi trpljenje, ki ga človek osebno prenaša, običajno ni vzrok za zavračanje Boga, pač pa ugotovitve nekaterih o »trpljenju sveta«, ki nastajajo za pisalno mizo in jih najdemo v razpravah, dramah, romanih.

Če je verjeti, da smo priča zatonu vere, je to zato, ker človek išče znamenja na napačnem mestu in na napačen način: v knjigah, namesto v življenju, pri učiteljih, namesto pri pričevalcih, bolj s količinskimi merili (koliko je tistih, ki spoštujejo moralna načela in se udeležujejo obredov) kot pa s kakovostnimi merili (do kakšne ravni človečnosti in junaštva je vera še sposobna pripeljati človeka, ki se jo je oklenil do zadnjih posledic, kot so to storili svetniki). Morda imamo vtis, da »množice« ohranjajo vero le še kot brlečo svetilko, ki ne zmore več vplivati na življenjske odločitve; morda pa le moramo biti previdnejši pri teh sodbah. Bog je bolj uvideven, kot so številni sociologi, in zna ovrednotiti tudi to brlečo svetilko. Pisano je, da on »nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil«.

Največja modrost, ki jo lahko dosežeta svet in vera, ni v tem, da bi drug drugemu napovedovala bližnji konec, ampak, da bi se prilagajala za medsebojno sožitje in si, če je le mogoče, podajala roki ter razblinjala skrivnost tuzemskega življenja in smrti.