Bog ni Bog mrtvih
2 Mkb 7,1-2.9-14; 2 Tes 2,16-3,5; Lk 20,27-38
Danes sklepamo teden, v katerem smo se spominjali naših dragih rajnih in Božja beseda nam ob tej priložnosti spregovori nekaj zelo pomembnega prav glede tega vprašanja.
Nekega dne so prišli k Jezusu nekateri saduceji z namenom, da bi se posmehovali nauku o vstajenju od mrtvih (za razliko od drugih verskih skupin tistega časa, saduceji niso verovali v angele in v vstajenje od mrtvih). Pripovedovali so mu zgodbo, za katero ne vemo, ali je bila resnična ali izmišljena. Neka ženska se je poročila z moškim, ki je umrl, ne da bi zapustil potomstvo. Iz spoštovanja do Mojzesove postave jo je za ženo vzel njegov brat, ki ga je zadela ista usoda; tako se je zgodilo tudi s preostalimi petimi brati, dokler ni končno umrla tudi žena. In sedaj je tu zahrbtno vprašanje: komu od sedmih bratov bo pripadla ta žena ob vstajenju?
V odgovoru Jezus znova potrdi predvsem dejstvo vstajenja in istočasno popravi materialistično in karikirano predstavo, ki so jo imeli saduceji:
»Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile. Tudi umreti ne morejo več; enaki so namreč angelom in so Božji sinovi, saj so sinovi vstajenja«.
Jezus nam tukaj poda krščansko predstavo o onstranstvu, ki se zelo razlikuje od tiste, ki je zaznamovala nekatera verovanja. Večna blaženost ni preprosto potenciranje in podaljševanje tuzemskega veselja, ki vključuje telesne užitke in obilno obloženo mizo. Drugo življenje je resnično »drugo« življenje, kakovostno je drugačno. Zagotovo je izpolnitev vseh pričakovanj, ki jih ima človek tu na zemlji (in še neskončno več), toda na drugi ravni. Je blažena potopitev v ocean Božje ljubezni in sreče, ki nima ne obrežja, ne dna.
To ne pomeni, da bodo zemeljske vezi (med zakonci, med starši in otroci, med prijatelji) pozabljene in da sploh ne bodo več obstajale. Te vezi bodo še veliko intenzivnejše in čistejše, česar tu na zemlji še slutiti ne moremo, použite bodo na duhovni ravni. Odnos med poročenimi in vse druge človeške izkušnje občestva in ljubezni so le stopnice, po katerih bomo prišli do tiste polnosti. »Simbol« nima več pomena tam, kjer je že »resničnost«. Ladja, ki po splovitvi zapluje na odprto morje, ne vleče s seboj vsega tistega oklepa, ki je bilo potrebno, ko so jo gradili. Sv. Pavel vse to oriše s primerom semena:
Kar ti seješ, ne oživi, če ne umre. In to, kar vseješ, ni telo, ki bo nastalo, ampak golo zrno, bodisi pšenice ali česa drugega … Tako je tudi z vstajenjem mrtvih. Seje se v propadljivosti, obuja pa v nepropadljivosti. Kar se seje v nečasti, vstaja v veličastvu. Kar se seje v slabosti, vstaja v moči. Seje se duševno telo, vstaja duhovno telo. Če obstaja duševno telo, obstaja tudi duhovno« (1 Kor 15,35.42-44).
Vse evangeljske besede odgovarjajo na človekova globoka vprašanja in potrebe, toda ta o vstajenju in večnem življenju morda najbolj od vseh drugih. Mislim, da nihče, niti ateist, ko se sooči z izgubo dragega človeka, ne more zaobiti vprašanja: »Je res vsega konec ali pa je nekaj po smrti?«.
V zadnjem delu evangeljskega odlomka Jezus razloži razlog, zakaj mora biti posmrtno življenje:
»Da pa so mrtvi obujeni, je pokazal tudi Mojzes v pripovedi o grmu, ko je imenoval Gospoda ‘Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov’, Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo«.
Če se Bog definira: »Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov« in je Bog živih, ne mrtvih, to pomeni, da Abraham, Izak in Jakob nekje živijo, čeprav so v času, ko Bog govori Mojzesu, oni že stoletja preminuli. Če obstaja Bog, obstaja tudi življenje onstran groba. Eno brez drugega ne more biti. Boga bi bilo absurdno klicati »Bog živih«, če bi on ob koncu kraljeval nad brezmejnim pokopališčem mrtvih. Ne razumem ljudi (zdi se, da so taki), ki pravijo, da verujejo v Boga, ne pa v posmrtno življenje.
Ne smemo pa misliti, da se posmrtno življenje začne šele ob dokončnem vstajenju. Tisto bo trenutek, ko bo Bog povrnil življenje tudi našim umrljivim telesom. Toda po splošnem katoliškem verovanju duhovni element, ki je v nas, naš globinski »jaz«, ki ga imenujemo »duša«, se že ob trenutku smrti ponovno združi s Kristusom v poveličanem in srečnem življenju. Kaj to konkretno pomeni, za nas, dokler smo na tem svetu, ostaja še skrivnost, toda Jezusova beseda nam zagotavlja, da je tako. »Danes boš z menoj v raju« (Lk 23,43), je rekel Jezus desnemu razbojniku. »Danes«, ne »ob koncu sveta«! Ta vera nam omogoča, da ostanemo v stiku in da izkušamo neke vrste občestvo z našimi dragimi rajnimi, predvsem preko molitve.
Preko vere v posmrtno življenje je šel kakor neke vrste orkan, ki jo je potolkel na tla, kot se to zgodi z določenimi rastlinami po neurju. Skoraj nas je strah govoriti o njem. Nekateri so trdili, da je večno življenje le projekcija človekovih nepotešenih potreb, umišljena posoda, v kateri človek zbira »solze«, ki jih pretoči v tej solzni dolini.
Ko skušamo povzeti in iti k jedru zagovarjanja treh avtorjev, ki so razširjali te ideje – Feuerbachu, Marxu in Freudu, to so t.i. »učitelji dvoma« – ugotovimo, da je vse, kar od vsega tega obstaja, ni dokaz proti obstoju Boga in onstranstva, ampak je dejansko le sum. Preden zadeva Boga, je sum med drugim usmerjen na človeka. Freud pravi: »Zares bi bilo zelo lepo, če bi bil Bog stvarnik vesoljstva in dobrohotna previdnost, vsesplošni moralni red in onstransko življenje; vendar je vsaj zelo čudno, da se vse natančno ujema s tistim, kar si vsak od nas želi, da bi bilo« (Prihodnost neke utvare). Razodeta potrditev! Neka stvar postane sumljiva zaradi samega dejstva, ker jo je spočel človek in jo želi. To je, kot da bi posumili o ljubezni in zakonski zvezi samo zato, ker to odgovarja na univerzalno željo in globoko potrebo človeškega srca. Dejstvo, da onstransko življenje odgovarja temu, kar si vsak človek želi, potrjuje, da ta resnično obstaja, ne pa nasprotno.
Morda je prišel čas, da izpod mernika potegnemo svetilko in z vso silo oznanjamo resnico o »večnem življenju«. Na Kolumbovi karaveli, ki je plula naproti novemu svetu, ko so že izgubljali sleherno upanje, da bi kam dospeli in je bilo v zraku čutiti upor, se nekega jutra naenkrat oglasi klic izvidnika, ki je vse spremenil: »Zemlja, zemlja!«. Če nočemo potoniti v mrtvi resignaciji, moramo tudi mi prisluhniti klicu; pa ne »Zemlja, zemlja!«, ampak: »Nebesa, nebesa!«. To je bil klic, ki se je svoj čas razlegal po ulicah Rima; prihajal je iz ust sv. Filipa Nerija, ki je ob tem od veselja metal v zrak svoj klobuk. Ne znam si predstavljati, kako je mogoče mirno živeti to življenje brez kakršne koli, vsaj implicitne vere v prihodnje življenje. Morda je to poklicna deformacija, vendar tega res ne zmorem; zdi se mi, da bi moral človek vsak trenutek obupati, ko vidi bolečino in nepravičnost, ki vladata v tem svetu.
To veselo oznanilo o onstranstvu in o večnem življenju nima nič opraviti z grozečimi napovedmi o koncu sveta, kar je neredko začinjeno z nepogrešljivim sklicevanjem na »tretjo fatimsko skrivnost«. Niti najmanj ne dovolimo, da bi nas te stvari vznemirjale; vse to je sad bolestnih fantazij. Tega ne pravim jaz, ampak Jezus sam:
»Glejte, da se ne daste zavesti! Veliko jih bo namreč prišlo v mojem imenu in bodo govorili: ‘Jaz sem,’ ali ‘Čas se je približal.’ Ne hodíte za njimi!« (Lk 21,8).
Žal so se katastrofe in nesreče vedno dogajale in se bodo tudi v prihodnosti, nihče pa nima pravice, da bi jih kot razsodnik zlorabljal in o njih govoril kot o znamenjih Božje jeze. Če bi bile naravne katastrofe znamenje Božje kazni, bi morali sklepati, da je med ubogimi ljudmi v Bangladešu več grešnikov kot med prebivalci New Yorka, Londona, Pariza ali Rima. Kvečjemu moramo izkoristiti priložnost žalostnih trenutkov, da razmišljamo o negotovosti človeškega življenja in ne staviti vse na to naše kratko življenje na zemlji. Jezus je vnaprej na laž postavil napovedi lažnih prerokov, ko je rekel, da »za tisti dan ali uro ne ve nihče, niti angeli v nebesih« (Mr 13,32). Govorimo torej o večnem življenju, bolj kot o koncu sveta.
Ena od zelo znanih črnskih duhovnih pesmi, ki nosi naslov: Počasi se ziblje blagi voz (Swing low, sweet chariot) govori o trenutku, ko bo prišel Bog in nas vzel na svoj voz, da bi nas peljal v svojo hišo. Na določenem mestu besedilo pravi: »Če pridete tja gor pred menoj, povejte vsem mojim prijateljem, da bom kmalu prišel tudi jaz« (If you get there before I do, Tell all my friends I’m coming too). Za svoje jemljem besede te pesmi in jih naslavljam na vas: »Če boste prišli tja gor pred menoj, povejte mojim prijateljem, da bom kmalu prišel tudi jaz«. Če pa bom prej prišel jaz, vam obljubljam, da bom isto rekel vašim dragim, ki vas tam zgoraj pričakujejo.
Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 330-334. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.