3. velikonočna nedelja, 26.4.2020

Razlagal jima je Pisma

Apd 2,14.22-33; 1 Pt 1,17-21; Lk 24,13-35

Evangelij tretje velikonočne nedelje govori o dveh emavških učencih. V glavnih obrisih moramo imeti pred očmi ta dogodek. Velikonočno popoldne je: dva Jezusova učenca se vračata v svojo vas, razočarana zaradi konca njunega Učitelja. V določenem trenutku se jima pridruži tretji moški. Jezus je, a onadva ga ne prepoznata. Pomaga jima spoznavati pomen preteklih dogodkov v luči Pisem. Pridejo v vas, tujca prosita, naj ostane z njima, in medtem ko je razlomil kruh, se njune oči odpro in ga prepoznata, toda on izgine izpred njunih oči. Tedaj rečeta drug drugemu:

»Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?«

Prav ta evangeljski odlomek želimo vzeti kot izhodišče: Pisma. Dva načina sta, kako se lahko približamo Svetemu pismu. Prvi je ta, da jemljemo Sveto pismo kot staro knjigo, polno verskih modrosti, moralnih vrednot in tudi poezije. Iz tega zornega kota je to najpomembnejša knjiga za razumevanje naše zahodne kulture ter judovsko-krščanskega verovanja. To je tudi največkrat natisnjena in najbolj brana knjiga vsega človeštva. To je »knjiga« v pravem pomenu besede, kakor pove tudi samo ime (Biblija pomeni knjiga ali zbirka knjig). Še danes vidimo, kako svetopisemske osebe ali zgodbe v zgoščenih televizijskih predstavitvah nagovorijo veliko ljudi.

Obstaja pa še drugi, precej bolj zahteven način, kako se približati Svetemu pismu: verovati, da vsebuje živo Božjo besedo za nas. Da je »navdihnjena« knjiga, ki so jo sicer pisali ljudje z vsemi svojimi omejitvami, toda pod neposrednim posredovanjem Boga. To je še kako človeška knjiga, a je obenem tudi Božja. Govori človeku vseh časov, razodeva mu smisel življenja in smrti. Predvsem pa mu razodeva Božjo ljubezen.

Če bi bila vsa Sveta pisma na svetu, je rekel sv. Avguštin, v kakšni naravni katastrofi uničena in bi ostal le en sam izvod in tudi ta bi bil tako poškodovan, da bi lahko prebrali le še eno samo stran in na tej strani le eno samo vrstico; če bi bila ta vrstica iz prvega Janezovega pisma, kjer piše: »Bog je ljubezen«, bi bilo vse rešeno. Kajti vse Sveto pismo je povzeto tukaj. Vse je eno samo ljubezensko pismo, ki ga Bog pošilja človeštvu.

To razlaga, zakaj se toliko ljudi brez posebne izobrazbe in akademskih naslovov preprosto približa Svetemu pismu v veri, da po njem govori Sveti Duh in v njem najdejo odgovore na svoje težave, razsvetljenje, opogumljenje, z eno besedo: življenje. Jezus je rekel: »Človek naj ne živi samo odkruha, ampak odvsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.« Kakor za telesno življenje potrebujemo kruh, tako za duhovno življenje potrebujemo Božjo besedo.

Božja beseda je »živa in dejavna«, udejanji tisto, kar pomeni, dá tisto, kar obljublja. Je tudi »večna« beseda. »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle«, je rekel Jezus. In dvatisočletna zgodovina to potrjuje: njegove besede, ne le da niso prešle, ampak so med nami še kako žive. Včasih imamo vtis, da je bila neka določena beseda napisana prav za nas, za tiste določene okoliščine, v katerih živimo.

Samo en preprost in poučen primer. Nekoč med misijonom za italijansko skupnost v tujini je prišel k meni neki človek s tole težavo. »Pater, imam enajstletnega otroka, ki še ni krščen. Moja žena je postala Jehovova priča in noče niti slišati o krstu otroka. Če ga dam krstiti, se bojim, da bo doma kriza, če ga ne dam krstiti, moja vest ni pomirjena. Kaj naj storim?« Rekel sem mu, naj pride naslednji dan, da bom lahko o tem razmislil in v ta namen molil. Ko je prišel naslednji dan, je bil ves vesel; rekel mi je: »Pater, našel sem odgovor! Odprl sem Sveto pismo, našel sem zgodbo o Abrahamu in videl, da Abraham, ko je šlo za to, da daruje svojega sina Izaka, svoji ženi ni ničesar rekel!« Sveto pismo, ki ga je bral z vero, ga je poučilo bolje od vsakega svetovalca! Potem sem krstil njegovega sina in to je bilo za vse blagoslov.

Dva načina, kako se približati Svetemu pismu, na katera sem spomnil – študijski način in način vere –, se med seboj ne izključujeta, ampak ju je treba ohranjati v povezanosti. Potrebno je študirati Sveto pismo, načine, kako ga razlagati (ali imeti pred očmi dognanja tistih, ki ga študirajo), da ne bi zapadli v fundamentalizem, kakor med drugimi delajo prav Jehovove priče.

Fundamentalizem je v tem, da nekdo vzame eno vrstico Svetega pisma tako, kakor zveni in jo z vso težo naobrne na današnje okoliščine, ne da bi upošteval kulturno in časovno drugačnost in različne literarne zvrsti Svetega pisma. Nekateri na primer verjamejo, da je svet star le nekaj več kot štiri tisoč let (to starost lahko razberemo iz Svetega pisma), vendar vemo, da je svet star nekaj milijard let. Sveto pismo ni znanstveni priročnik, ampak knjiga, ki nam govori o odrešenju. Bog se je v Svetem pismu prilagodil govorici o svetu, ki so jo ljudje tistega časa lahko razumeli; ni pisal le za ljudi tehnološke družbe.

Če bi po drugi strani skrčili Sveto pismo le na predmet študija in izobraževanja in bi ne dovolili, da bi se nas njegovo oznanilo dotaknilo, bi to pomenilo, da bi ga umorili. Bilo bi, kakor da bi zaročenec, ki je prejel ljubezensko pismo zaročenke, le-tega proučeval s slovničnega in slogovnega vidika s slovarjem v roki in bi se ustavljal pri teh stvareh, ne bi pa dojel ljubezni, ki je v njem. Brati Sveto pismo brez vere je, kot da bi odprli knjigo sredi najtemnejše noči: nič ne moreš prebrati, ali pa vsaj bistva ne moreš prebrati. Brati Sveto pismo z vero pomeni brati ga v odnosu do Kristusa, dojemajoč na vsaki njegovi strani tisto, kar se nanaša nanj. Prav tako, kot je on naredil z emavškima učencema.

Kaj lahko naredimo, da bi tudi mi prebili led in začeli odkrivati zaklad Svetega pisma? Najpreprostejši način je ta, da si najprej preskrbimo Sveto pismo ali pa vsaj vse štiri evangelije in vsak dan, ali vsaj občasno preberemo kakšno stran. Ko pridem h kakšni družini, se vedno razveselim, ko v kuhinji ali na nočni omarici vidim Sveto pismo.

Danes v mnogočem posnemamo življenjske navade Američanov: Coca Cola, Fast food, Blue jeans, rok glasba, ne posnemamo pa jih v tistem, kjer nas lahko veliko naučijo. Skoraj vsaka ameriška družina ima v svojem domu Sveto pismo na častnem mestu. Sveto pismo je prvo darilo, ki ga starši, če so verni, dajo svojim otrokom ob poroki. Na prve strani, ki so namenoma prazne, lahko zapisujemo lepe in žalostne dogodke življenja: rojstva, smrti, krste, prva obhajila, tja zapišemo odlomke, ki so najbolj vplivali na osebno življenje. Tako je Sveto pismo kakor neke vrste dnevnik, ki vsebuje najresničnejšo družinsko zgodovino. Ena od dragocenosti uboge Marilyn Monroe, ki so jo dali na dražbo in so zanjo iztržili najvišjo vsoto, je bilo njeno Sveto pismo, polno lastnoročnih beležk igralke.

Hvala Bogu je vedno več ljudi, ki so v Svetem pismu odkrili svoje rešilno sidro. Žena, ki je mlada ovdovela in je imela tri otroke, mi je zaupala, da je bila to na začetku zanjo strašna izkušnja, ko se je naenkrat znašla sama, še toliko bolj, ker sta bila z možem zelo povezana. Tisto, kar jo je rešilo, je bilo odkritje Božje besede. Ko je bila včasih zvečer potrta, je na prazen vzglavnik, kjer je običajno spal njen mož, položila Sveto pismo. Sveto pismo je postalo njen sopotnik, kakor navzočnost prijatelja, ne le preprosta knjiga.

Jezus je ostal med nami na dva načina: v evharistiji in v svoji besedi. Na oba načina je navzoč: v evharistiji pod podobo hrane, v Besedi pod podobo luči, resnice.

Beseda ima veliko prednost pred samo evharistijo. K obhajilu lahko pristopijo le tisti, ki verujejo. Besedi pa se lahko približajo vsi, tako verni, kot neverni. Še več: najbolj normalno sredstvo, da nekdo postane veren, je prav poslušanje Božje besede. Sv. Pavel je rekel, da »je vera iz poslušanja«; to pomeni, da nekdo z odprtim srcem bere ali posluša oznanilo odrešenja (prim. Rim 10,17).

Sklenimo z vzklikom pred evangelijem, ki naj postane naša molitev: »Gospod Jezus, razkrivaj nam Pisma, vžgi nam srce, ko govoriš z nami.«

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 117-121. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.