3. velikonočna nedelja, 1.5.2022

Jezus se prikaže pri Tiberijskem jezeru

Apd 5,27b-32.40b-41; Raz 5,11-14; Jn 21,1-19

Kar precejšen del evangelija se odvija ob jezeru in v ribiškem okolju: poklic prvih učencev, pomiritev viharja, čudežni ribolov, Jezusova hoja po vodi. Galilejski ribiči so bili povezani v majhne zadruge in so običajno živeli zelo skromno, ker so morali skoraj ves zaslužek dajati oderuhom (bankirji tistega časa), ki so financirali njihovo dejavnost. Evangelij je ovekovečil zadrugo Jonove družine s sinovoma Simonom in Andrejem, ter Zebedejevo družino s sinovoma Jakobom in Janezom. Iz teh ribiških zadrug je Jezus izbral svoje prve štiri apostole. Vse te in še nekatere srečamo v današnjem evangeljskem odlomku, ki predstavlja dva različna, a med seboj povezana dogodka: čudežni ribolov in pogovor v katerem Jezus izroči Petru poslanstvo, da pase njegove ovce.

Nahajamo se v obdobju štiridesetih dni po vstajenju. Peter in njegovi tovariši so se vrnili k ribolovu (med tem časom so morali tudi jesti!); ob zori, ko so se vračali k obali, ne da bi kaj ujeli, jim neki človek z obale zakliče:

»Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli«.

Storili so tako in ujeli sto triinpetdeset velikih rib. Kolikokrat se ta evangeljski dogodek na različne načine ponovi v našem življenju. Tudi mi smo ponovno in ponovno zaman metali mreže na eno stran barke in nismo nič ujeli. Pomeni, da smo iskali rešitev težav v neki določeni smeri: borili smo se, se ubijali z delom, vedno delali po svoji glavi in nikoli poslušali nasvetov drugih. Jezus tudi nam pravi: »Vrzi mrežo na drugo stran: išči drugje ali išči na drug način. Bolj umirjeno, z večjim zaupanjem vame. Išči z vero in z molitvijo in našel boš tisto, kar si doslej z vsem svojim prizadevanjem zaman iskal«.

Število rib ima tukaj simboličen pomen. Splošno prepričanje je bilo, da se v Tiberijskem jezeru nahaja sto triinpetdeset vrst rib. S tem je rečeno, da je bilo v mreži vseh vrst rib, kar pomeni veliko izobilje. Morda pa ima evangelist v mislih še neko pomembnejšo resnico. Mreža, ki so jo apostoli kasneje vrgli v morje sveta, je tudi imela namen zajeti vseh vrst rib: ljudi vseh rodov, ljudstev in narodov.

Ne sme nas presenetiti, da tudi tokrat učenci Jezusa niso takoj prepoznali. On se ni vrnil v prejšnje življenje, kot recimo Lazar, ampak je vstopil v novo življenje. Vstal je v prihodnje, ne v preteklo. Kdor ga hoče spoznati, mora odpreti neke druge oči, oči vere, ki pa se včasih zelo počasi odpirajo.

Prvi del evangeljskega odlomka ima svoj vrh v Jezusovem povabilu, ki je zelo simbolno in zakramentalno: »Pridite jest!«, ki mu sledi opis edinstvene jutranje pojedine na obali: »Jezus je prišel, vzel kruh in jim ga ponudil; in prav tako ribo«.

Ko beremo evangelij po Janezu, razumemo, da se je izvirno končal z 20. poglavjem. Če je bilo dodano to novo 21. poglavje, je to zato, ker je evangelist sam ali pa kdo od njegovih učencev čutil potrebo, da bi še enkrat poudaril resničnost Kristusovega vstajenja. To je namreč temeljno sporočilo odlomka: Kristus ni vstal le navidezno, ampak je dejansko vstal v svojem telesu. »Mi, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih« (Apd 10,41).

Zdaj pa se preselimo k drugi podobi, kjer se bomo zadržali malce dlje. Gre za pogovor med Jezusom in Petrom na štiri oči, ki mu hočemo prisluhniti, kakor da bi se dogajal pred našimi očmi:

»Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?«
»Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.«
»Hrani moja jagnjeta! … Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?«
»Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.«
»Pasi moje ovce! … Simon, Janezov sin, ali me imaš rad?«

V tem trenutku Peter razume, zakaj ga Jezus še tretjič vpraša, če ga ljubi: hoče mu dati priložnost, da bi izbrisal svojo trikratno zatajitev v času trpljenja. Na prvi dve vprašanji je odgovoril takoj, toda morda malce površno: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad!«, zdaj gre vase, se zave tega, kar je storil in neverjetne priložnosti, ki mu jo daje Učitelj. Tretji odgovor je morda edini resnični in zavestni, ker prihaja iz njegovega spokorjenega in ponižnega srca:

»Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad«.

Jezus sklene in Petru tretjič reče: »Hrani moje ovce«. S temi besedami Petru dejansko podeli – in v skladu s katoliškim izročilom tudi njegovim naslednikom – najvišjo in vesoljno nalogo pastirja Kristusove črede. Podeli mu tisti primat, ki mu ga je obljubil, ko je rekel: »Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva« (Mt 16,18-19). Takrat so bili glagoli v prihodnjiku, zdaj pa so v sedanjiku: »Pasi, hrani!«.

Stvar, ki nas najbolj gane na tej evangeljski strani je, da je Jezus zvest obljubi, ki jo je dal Petru, kljub temu, da je bil Peter nezvest obljubi, ki jo je dal Jezusu: »Tudi če bi bilo treba umreti s teboj, te nikakor ne bom zatajil« (Mt 26,35).

Bog daje ljudem vedno drugo priložnost; pogosto tudi tretjo, četrto, neskončno priložnosti. Bog ljudi ne briše iz svoje knjige ob njihovi prvi napaki.

Sicer pa, kaj se dogaja? Učiteljevo zaupanje in odpuščanje je iz Petra naredilo novega, močnega, do smrti zvestega človeka. On je pasel Kristusovo čredo v težkih trenutkih njenega začetka, ko je bilo potrebno zapustiti Galilejo in se podati na ceste sveta. Končno bo sposoben držati svojo obljubo in dati življenje za Kristusa. Ob času prvega Neronovega preganjanja bo dejansko dal svoje življenje za Učitelja, ko se bo pustil križati – v skladu z izročilom – z glavo navzdol. Če bi se kaj naučili iz tega Jezusovega ravnanja s Petrom in zaupali človeku tudi potem, ko se je enkrat zmotil, koliko manj neuspelih in na rob odrinjenih ljudi bi bilo na svetu!

Toda s tem še nismo izčrpali nauka, ki se skriva v pogovoru med Jezusom in Petrom. Iz njega se je apostol naučil nekaj bistvenega. Njegovo bo »služenje ljubezni«. Jezus mu ni izročil črede, nad katero naj bi gospodoval, ampak naj bi ji služil. Čreda je in ostaja Kristusova: »Pasi moje ovce«. On jih mora samo pasti, jim biti na razpolago. Preden je Petru zaupal službo pastirja, je Jezus storil tisto, kar bi tudi danes naredil skrben lastnik podjetja, ko bi nekoga pooblastil za upravnika. Natančno mu je orisal dolžnosti in pristojnosti njegovega dela: »Dobri pastir pozna svoje ovce; vodi jih ven; hodi pred njimi; da življenje za ovce« (prim. Jn 10,3-11). »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik« (Mr 9,35).

V svoji knjigi Bog je skrivnost je Janez Pavel II. ob 50. letnici svojega duhovniškega posvečenja z zelo močno podobo označil smisel avtoritete v Cerkvi. Gre za nekaj njegovih vrstic, ki jih je zapisal v času koncila, ko on sam še ni bil Petrov naslednik:

»Peter, pogum. Ali hočeš biti Pod,
po katerem bodo hodili drugi … da bi dospeli tja,
kamor usmerjaš njihove korake –
kakor skala prenaša topotanje črede?«.

Voditelji narodov hodijo po preprogah; voditelj Cerkve pa mora biti preproga, po kateri hodijo drugi. In danes se, hvala Bogu, pogosto dogaja prav to.

Toda tudi beseda »služenje« ne pove vsega. Mnogi rečejo, da so »v službi«: policist je v službi, vojak služi vojaščino, trgovec služi svojim strankam. A tu gre za drugačno služenje: ne gre za lasten interes ali dolžnost, ampak za ljubezen. Predvsem ljubezen do Kristusa. »Ali me ljubiš? Pasi moje ovce!«. V služenju drugim obstaja ljubezen do Jezusa. On noče prejemati sadov te ljubezni, želi, da so je deležne njegove ovce. On je naslovljenec Petrove ljubezni, na pa njen uživalec. Je kakor da bi rekel: »To, kar boš storiš za mojo čredo razumem, kakor da si storil meni«.

V trenutku je jasno, da moramo pogovor med Jezusom in Petrom prenesti v življenje vsakega od nas. Ko sv. Avguštin komentira ta evangeljski odlomek, pravi: »Ko sprašuje Petra, Jezus sprašuje vsakega od nas« (Govor 229). Vprašanje: »Ali me ljubiš?« je namenjeno vsakemu učencu. Krščanstvo ni skupek naukov in dejavnosti; je nekaj veliko bolj intimnega in globokega. To je prijateljski odnos z Jezusom Kristusom. Tako si ga vsaj zamišlja Jezus, ko pravi: »Ne imenujem vas več služabnike, ampak prijatelje« (prim. Jn 15,15).

Pomenljivo je, da Jezus zastavlja vprašanje: »Ali me ljubiš?« šele sedaj. Pogosto je v času svojega zemeljskega življenja spraševal ljudi: »Ali veruješ?«, nikoli pa: »Ali me ljubiš?« To stori šele sedaj, potem, ko je s svojim trpljenjem in smrtjo izpričal kako zelo nas je on ljubil. Tudi naša ljubezen do Kristusa – prav tako, kakor Petrova – ne sme ostati nekaj zgolj intimnega in čustvenega. Izraziti se mora v služenju drugim, v dobrih delih bližnjim.

»Ali me ljubiš?« sprašuje Jezus očeta ali pa mamo: skŕbi za svoje otroke, ki so tudi moji otroci. Ne skŕbi le za njihovo telesno zdravje, ampak tudi za njihovo moralno zdravje.

»Ali me ljubiš?« sprašuje delodajalca: bodi pravičen in spoštljiv do tvojih uslužbencev.

»Ali me ljubiš?« sprašuje nas duhovnike: poslušaj, tolaži, opogumljaj, odpuščaj ljudem, bodi blizu žalujočim, trpečim. Če ne moreš drugače, stori to v molitvi.

»Ali me ljubiš?« sprašuje njega, ki se mu je zgodila krivica: odpusti!

»Ali me ljubiš?« sprašuje vsakega izmed nas: spolnjuj moje zapovedi!

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 118-123. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap