Samarijanka oziroma o večnem življenju
2 Mz 17,3-7; Rim 5,1-2.5-8; Jn 4,5-42
Evangelij tretje postne nedelje je po Janezu in nam spregovori o Samarijanki pri vodnjaku. Ves dogodek se osredinja na simboliko vode. Jezus se utrujen usede na rob vodnjaka. Pride neka žena iz Samarije, da bi zajela vodo. Samarija je današnji Nablus in je ena od žariščnih točk v judovsko-palestinskem sporu. Jezus ji pravi: »Daj mi malo vode, da pijem«. Bilo je, kot da bi v današnjem Nablusu Jud prosil Palestinca, naj mu da piti. To mu žena da vedeti, toda Jezus ji odgovori:
»Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ‘Daj mi piti,’ bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.«
Žena je zaslutila, da jo ta neznanec, ki ima v sebi nekaj preroškega, skuša povesti na »nevarno« področje in se začne braniti s tem, da se oklepa materialnega pomena besed: »Gospod, nimaš s čim zajeti …« Toda Jezus vztraja:
»Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.«
Dve vrsti vode, ki si stojita nasproti, pomenita dva načina dojemanja in uresničevanja lastnega življenja, dva različna cilja, dvoje različnih obzorij. Samarijanka je doslej skušala dati smisel svojemu življenju in napolniti praznino svojega srca s človeško ljubeznijo. Toda zaman, kot ji razodeva Jezus, je zamenjala pet moških in trenutno živi z ljubimcem. Doslej ni delala drugega, kot pila vodo, »ki ne more pogasiti žeje«, kar pomeni, da je iskala srečo tam, kjer je ni ali pa je zelo kratkotrajna.
Samarijanki in vsem tistim, ki se do določene mere prepoznajo v njeni zgodbi, Jezus predlaga nekaj radikalnega: iskanje drugačne »vode«, dati smisel in novo obzorje svojemu življenju: obzorje večnosti! »Voda, katero mu bom dal, bo postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.«
Osredotočimo se na to zadnjo Jezusovo besedo: »Večno življenje«. Kaj se je zgodilo z besedo »večnost«, ki je nekoč zaznamovala misli vseh in pomagala pogumno prenašati težave tega življenja? Večnost je beseda, ki je šla v »pozabo«. Je svetilka, postavljena »pod mernik«. Postala je neke vrste tabu za modernega človeka. Človek se čudi in se nasmehne ob misli, da so bili časi, ko je ta beseda držala pokonci in razsvetljevala vse človeško življenje.
Kdaj ste nazadnje slišali govoriti o onstranstvu in o večnem življenju? Vsesplošno mnenje je, da bi lahko ta misel odvračala od konkretnega zgodovinskega prizadevanja pri spreminjanju sveta, to naj bi bil beg, neke vrste »razmetavanje zakladov po nebu, ki so namenjeni za na zemljo«. »Nič več nebes, nič več pekla: nič drugega, kot le zemlja,« je zapisal moderni ateist.
In kakšne so posledice? Življenje, človeška bolečina, vse postane neskončno bolj nesmiselno. Izgubili smo mero. Verjetno ste kdaj videli tiste vrste tehtnic, ki jo držiš z eno roko in imajo na eni strani ročice utež, na drugi pa krožnik, na katerega damo stvari, ki jih želimo stehtati. Predstavljajte si, da je utež zdrsnila in odpadla, kaj se bo zgodilo? Vse tisto, kar bomo dali na krožnik na drugi strani, bo zlahka prevesilo … in padlo na tla. Prav to se dogaja v življenju. Če manjka protiutež večnosti, se sleherno trpljenje, vsaka žrtev zdi nesmiselna, pretirana, nas vrže iz »ravnovesja«, po tleh. Manjka mera. Sv. Pavel je zapisal:
»Naša trenutna lahka stiska nam namreč pripravlja čez vso mero težko, večno bogastvo slave.«
V primerjavi z večno slavo se mu teža stiske zdi »lahka« (njemu, ki je v življenju toliko pretrpel!) prav zato, ker je »trenutna«. Dodaja namreč:
»Kar se namreč vidi, je začasno, kar pa se ne vidi, je večno« (2 Kor 4,17-18).
Filozof Miguel de Unamuno (ki je bil tudi »laiški« mislec) je nekemu prijatelju, ki mu je očital, češ da njegovo raziskovanje večnosti meri na ošabnost in domišljavost, odgovoril takole: »Ne pravim, da smo vredni onstranstva in da nam ga logika dokazuje, pravim, da ga potrebujemo ne glede na to, ali smo ga vredni ali ne, in to je vse. Trdim, da me to, kar je minljivo, ne izpolnjuje, žeja me po večnosti in brez tega mi je vse drugo nepomembno. Brez nje sploh ni več veselja do življenja … Preveč lahko je trditi: ‘Treba je živeti, treba se je zadovoljiti s tem življenjem.’ In tisti, ki s tem ni zadovoljen?« Tisti, ki hrepeni po večnosti, ne kaže na to, da nima rad življenja, ampak prej tisti, ki si je ne želi in se zlahka sprijazni z mislijo, da se bo le to moralo končati.
Vsak človek je imel v življenju trenutek, ko je na neki način zaslutil večnost, morda je bilo kakor preblisk, globoko, čeprav morda zmedeno občutje neskončnega. Spominjam se, da sem nekaj podobnega doživel kot otrok. Bilo je poleti, ko sem ves razgret od igre vznak legel na travo in gledal v nebo. Na modrem nebu je bilo opaziti nekaj belih negibnih oblačkov. Pomislil sem: kaj se skriva za tem sinje modrim obokom? In še bolj zadaj? In še preko tega? Razum se je zazrl v neskončno. In večnost? Vprašal sem se, kaj pomeni večnost? Tisoč let ni nič več kot začetek, milijarde let in smo še vedno na začetku … Razum se je izgubljal pred skrivnostjo, doživel je brodolom. Zato sem kasneje, ko sem v šoli študiral Leopardijevo poezijo Večni, takoj razumel, kaj hoče povedati pesnik, ko govori o »neskončnih prostorjih in nadčloveških tišinah«. Verz: »In sladkó mi potoniti je v tem morju« je postal moj najljubši verz v vsej poeziji, ki jo poznam.
Če mi dovolite, bi rad rekel še besedico današnjim mladim »Samarijankam« (in Samarijanom). Preden mine mladostno obdobje vašega življenja, ko ste se še sposobni čuditi in dovoliti, da vas kakšna stvar »vznemiri«, vsaj enkrat izkusite, kar se je zgodilo meni, kot otroku. Včasih se ustavite in mirno opazujte nebesni obok ali morje ali kakšno drugo naravno lepoto, ki vas privlači; skušajte doseči, da bo vaš razum prost vsega, in tudi vas bo za trenutek spreletelo občutje večnosti in neskončnosti, ki se bo dotaknilo vaše duše. Smisel za večnost spi v vsakem od nas. Zadostuje, da ga prebudimo in bo ponovno začel rasti in nas omamil s svojim vonjem.
Ne iščite izkušenj neskončnosti ter potopitev razuma v drogi in drugih stvareh, kjer je na koncu le razočaranje in smrt. »Kdor pije od te vode, bo spet žejen«. To dobro ve tisti, ki je to izkusil … Neskončnost je treba iskati zgoraj, ne spodaj; v tistem, kar presega razum, ne v onem, kar je nižje od njega, v nerazumni omami. S to gotovostjo v srcu je neskončno lepše živeti in ljubiti. Če ljubezen nima pred seboj večnosti, čuti, kako jo duši, kajti vsaka resnična ljubezen teži k temu, da bi bila večna.
Jasno je, da ni dovolj vedeti, da večnost obstaja, potrebno je tudi vedeti, kako jo doseči. Treba se je vprašati, kot se je spraševal bogati mladenič iz evangelija: »Učitelj, kaj naj dobrega storim, da prejmem večno življenje?«. Leopardi v omenjeni poeziji govori o ogradi, ki »od vseh strani ščiti poslednje obzorje pred pogledom«. Kaj je za nas ta »ograda«, ovira, ki nam preprečuje, da bi vrgli naš pogled proti zadnjemu, večnemu obzorju?
Pustimo te težave za neko drugo priložnost. Veliko bi že bilo, če bi nam uspelo prebuditi v sebi vsaj nekaj pričakovanja in domotožja po večnosti. Da bi nam ta beseda ponovno postala domača. To bi bila že velika pridobitev tudi za našo družbo, ne le za Cerkev. Pomagalo bi nam najti ravnotežje, relativizirati stvari, da ne bi zapadli v obup, ko se soočamo z nepravičnostjo in trpljenjem, ki je v svetu. Pomagalo bi nam živeti malce bolj umirjeno.
Naša prijateljica Samarijanka je tistega dne razumela Jezusove besede o živi vodi, ker je malo za tem postala prinašalka veselega oznanila. Ko se je vrnila v mesto, je na desno in levo vsem brez sramu pripovedovala vse, kar ji je povedal Jezus. Najlepša stvar za pridigarja bi bila, ko bi slišal besede, ki so jih someščani rekli ženi, potem, ko so osebno poslušali Jezusa:
»Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta.«
Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 86-90. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.