29. dan šmarnic

Še smrtna težava mi strašna ne bo

Škof Dupanloup (Dipanlú) je pripovedoval naslednji zgled: Nekega dne so ga poklicali k na smrt bolni mladi ženi, kateri je pred več leti podelil prvo sveto obhajilo. Škof jo je pomiloval, kako težak križ je morala sprejeti. Žena je spregovorila:

»Gospod škof, ali mislite, da bom prišla v nebesa?«

»Gospa, jaz trdno zaupam.«

»Jaz sem o tem popolnoma prepričana in gotova.«

»Kdo vam daje tako gotovost?«

»Nasvet, ki ste mi ga vi sami nekoč dali. Na dan mojega prvega obhajila ste mi priporočili, naj vsak dan prav zbrano zmolim eno zdravamarijo. In to sem tudi storila. Štiri leta ni minil dan, da ne bi zmolila rožnega venca. To je tisto, kar mi daje gotovost, da bom rešena in da bom prišla v nebesa. Marijo sem štiri leta vsak dan tolikokrat prosila: ‘Sveta Marija, Mati božja, prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri.’ Težko bi zato mogla verjeti, da bi me Marija sedaj ob smrti zapustila. Ona je pri meni, ona me bo popeljala tudi v nebesa.«

Škof je povedal, da je bil kmalu priča njene blažene smrti, ki je ni mogoče popisati in je tudi nikdar ne bo mogel pozabiti.

Smrtna ura je najbolj odločilna za nas, zato je nadvse pomembno, da smo takrat v prijateljstvu z Bogom, v božji milosti, brez smrtnega greha. Če bomo našo duhovno Mater goreče častili, bomo v prijateljstvu z njo in z njenim Sinom vse življenje, zato tudi ob smrti. »Še smrtna težava mi strašna ne bo, če gleda me mater’no tvoje oko. Če z milostno roko obrišeš obraz, če v srcu: ‘Marija!’ bo zadnji moj glas.«