Pomnôži nam vero
Hab 1,2-3;2,2-4; 2 Tim 1,6-8.13-14; Lk 17,5-10
Današnji evangelij se začne s prošnjo apostolov: »Pomnôži nam vero!«. Namesto da bi izpolnil njihovo željo, se zdi, da jo hoče zaostriti. Pravi:
»Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ‘Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,’ in bi vam bila pokorna«.
Vera je nedvomno prevladujoča tema današnje nedelje. V prvem delu poslušamo znano trditev preroka Habakuka, ki jo je povzel sv. Pavel v Pismu Rimljanom:
»Pravični bo živel iz vere«.
Tudi vzklik pred evangelijem je uglašen na to temo:
»In zmaga, ki premaga svet, je naša vera« (1 Jn 5,4).
Vera ima različne pomenske odtenke. S to besedo lahko razumemo našo subjektivno verovanje ali objektivne stvari, v katere verujemo. Samo naše dejanje vere se kaže na različne načine v skladu s tem, če gledamo nanjo z zornega kota razuma ali pa volje. V prvem primeru gre za vero – privolitev razuma v razodete resnice, v drugem pa za vero – zaupanje ali zaupno izročitev celotnega bitja Bogu.
V preteklosti smo se lahko dotaknili teh različnih vidikov vere. Danes bi rad razmišljal o veri v njenem širšem in temeljnem pomenu: ali verovati ali pa ne verovati v Boga. Ne o veri, na temelju katere se odloča, da je nekdo katoličan ali protestant, kristjan ali musliman, marveč o veri, na temelju katere se odloča, če je nekdo veren ali pa ni veren, je veren ali pa ateist. Neko svetopisemsko besedilo pravi:
»Kajti kdor prihaja k Bogu, mora verovati, da on biva in poplača tiste, ki ga iščejo« (Heb, 11,6).
To je prva stopnička vere, brez katere ni naslednjih. Ko govorimo o veri na tako splošni ravni, ki zadeva vse ljudi, ne glede, kateri veroizpovedi in kulturi pripadajo, se ne moremo naslanjati samo na Sveto pismo, ker bi to imelo veljavnost le za nas kristjane in deloma tudi za Jude, ne pa za ostale ljudi. Na našo srečo je Bog napisal dve »knjigi«: ena je Sveto pismo, druga pa je stvarstvo. Eno sestavljajo črke in besede, drugo pa stvari. Vsi ljudje ne poznajo in ne zmorejo brati Svetega pisma; vsi ljudje, ne glede na zemljepisno širino in kulturo, pa lahko berejo knjigo stvarstva. Morda še lažje ponoči kot podnevi. »Nebesa razglašajo Božje veličastvo in nebo oznanja, da je Božje delo … Po vsej zemlji se razlega njih sporočilo in do konca sveta gre ta govorica« (Ps 19,5). Pavel izrazi prepričanje, ki je skupno skoraj vsem verovanjem, ko trdi:
»Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih« (Rim 1,20).
Stvarstvo je odprta knjiga pred očmi vseh in prav pri tem se hočemo pomuditi. Nujno je razbliniti precej razširjen nesporazum: da je namreč znanost izčrpno razložila svet in zato ni več potrebe, da bi se zatekali k ideji o nekem bitju zunaj njega, ki ga imenujejo Bog. Govorimo torej o odnosu med znanostjo in vero.
V nekem določenem smislu nas danes, bolj kot v preteklosti, znanost vodi bližje k veri v stvarnika. Vzemimo slavno teorijo, ki razlaga izvor vesolja t.i. Big Bang, oz. veliki začetni pok. V milijardinki milijardinke sekunde se premaknemo iz stanja, ko še ni bilo ničesar, ne prostora, ne časa, k stanju, v katerem se je začel čas, ko obstaja prostor in v nekem izjemno majhnem delčku snovi je v možnosti že vse vesolje, z milijardami galaksij, kakor jih mi danes poznamo.
Marsikdo bo rekel: »Nima smisla zastavljati si vprašanje, kaj je bilo pred tistim trenutkom, zakaj ne obstaja neki ‘poprej’, ko še ne obstaja čas«. Jaz pa pravim: kako je mogoče, da si ne bi zastavili tega vprašanja? Pravijo, da je iti nazaj v zgodovino vesolja, kakor da bi listali po ogromni knjigi, začenši od zadaj; ko pridemo do začetka, imamo občutek, kakor da bi manjkala prva stran. Mislim, da nam prav o tej prvi manjkajoči strani lahko marsikaj pove svetopisemsko razodetje. »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo«: tako se začenja Sveto pismo in v skladu z njim, svet.
Znanosti ne moremo zastaviti vprašanja, naj se izjasni o tem »poprej«, ki je izven časa, prav tako pa le-ta ne bi smela zapreti kroga, in tako vsiljevati misel, da je vse rešeno. Ob branju nekaterih znanstvenih publikacij človek dobi vtis, da je vesolje že vse razloženo ali na poti skorajšnje razlage, medtem pa je lahko opaziti, da ostajajo odprta vprašanja, neizmerna kakor galaksije. Skoraj vedno razlagajo, »kako« se neka stvar zgodi, skoraj nikoli pa »zakaj«; v vsakem primeru pa nikoli zadnji zakaj.
Eden od argumentov, ki – če že ne more prebuditi vere, pa lahko vsaj pripravi nanjo – je harmonija in red v vesolju. Kdo skrbi, da se milijarde milijard nebesnih teles zdaj zdaj ne zruši v kaos, ampak se gibljejo v popolni in nespremenljivi harmoniji? Nihče ob tem, ko opazuje na tisoče letal, ki vsak dan vzletajo in pristajajo ob določenih urah, preletavajo nebo v vseh smereh, ne da bi se zaletela, vsak po svoji ustaljeni poti in na svoji višini, ne bi pomislil, da se vse to lahko dogaja naključno, ne da bi nekdo prej predvidel vozni red, vzpostavil načrt in določil pravila. In vendar, kaj je ta zračni promet v primerjavi z gibanjem nebesnih teles v vesolju?
Kdor si domišlja, da bo vse to razložil z naključjem, se ne zaveda, da bo potihoma začel pripisovati naključju prav tiste značilnosti, ki jih verni prepoznavamo v Bogu. S to razliko, da morajo pri tej hipotezi razložiti red s samim principom nereda, stabilnost in natančno smotrnost v vseh stvareh s tistim, kar je po definiciji nekaj slepega in spremenljivega. Pri tem pa niti ne upoštevajo, da bi moral biti najprej nekdo, ki bi vrgel kroglice v vrečo, da »bi jih oni lahko naključno izvlekli iz nje«. Kdo je povsem naključno priskrbel sestavine, ki bi jih obdelovali?
V zvezi s tem obstaja zanimiva zgodba. Nekega dne se je skupina znanstvenikov zbrala in prišla do sklepa, da je človeku končno uspelo tako napredovati, da ne potrebuje več Boga. Izbrali so enega izmed njih, da bi mu prenesel to sporočilo. »Ne potrebujemo te več. Uspelo nam je klonirati človeka in praktično vse lahko naredimo sami.« Bog je potrpežljivo poslušal in ob koncu dejal: »Dobro; kaj praviš, če bi se pomerila, kdo zna bolje narediti človeka?« »Dogovorjeno!«, mu je zadovoljno odgovoril znanstvenik. »Delala bova natanko tako, kot v začetku pri Adamu«, je rekel Bog. »Prav, brez težav«, je odvrnil znanstvenik in se sklonil, da bi s tal zajel prgišče prsti. Bog ga pogleda in pravi: »Ne, ne, ne. Ti moraš uporabiti svojo prst, ne smeš uporabljati moje!«.
Ne domišljamo si, da je mogoče »dokazati« Božje bivanje, v običajnem pomenu te besede. Tukaj na zemlji gledamo kakor v ogledalu in nejasno, pravi sv. Pavel. Ko sončni žarek posveti v sobo, ne vidimo svetlobe same, ampak ples prahu, ki sprejema in razodeva svetlobo. Tako je z Bogom: ne vidimo ga neposredno, marveč kot odsev, v plesu stvari. To razlaga, zakaj Boga ni mogoče doseči drugače, kot da naredimo »skok« vere.
Neko stvar pa vendarle moramo osvetliti. Ne drži, da znanost sama po sebi oddaljuje od vere ali pa teži k temu, da bi jo presegla kot naiven in zastarel nazor. Velika večina ljudi, ki so se vpisali v zlato knjigo znanosti, so bili verni. Pasteur je rekel: »Ker sem veliko študiral in premišljeval, sem ohranil vero bretonskega kmeta; če bi še več premišljeval in študiral, bi prišel celo do vere bretonske žene. E. Beckerel, ki je prejel Nobelovo nagrado za fiziko skupaj z Curiejem, je dejal: »Moj študij me je spet pripeljal do vere v Boga.« Vsem je poznana Galilejeva vera. Newton je rekel, da tega čudovitega sistema sonca, planetov in kometov ne moremo pripisati kakšni »slepi nujnosti«, ampak mora privreti iz načrta mogočnega in inteligentnega Bitja, ki vodi stvari, ne kot duša sveta, ampak kot njegov Gospod. Kepler sklepa svoje delo Kozmična harmonija z ganljivo molitvijo k Gospodu neba, sonca in planetov.
Vsi ti so živeli v preteklosti, a stvari se niso kaj dosti spremenile. Nekdo je naredil seznam stopetdesetih največjih pionirjev znanosti 20. stoletja in njegov sklep je bil, če pustimo ob strani dvanajst od njih, za katerih verovanje ni gotovih pričevanj, da se jih je od sto osemintrideset preostalih devet opredelilo za agnostike, pet za odkrite nevernike in sto štiriindvajset za verujoče v Boga in v posmrtno življenje. Einstein je rekel, da se v naravnih zakonih »razodeva tako izjemen Um, da je pred njim vsaka človeška misel le zelo bled odsev«.
Morda je treba skleniti, da samo nekaj znanosti dejansko vodi proč od vere, toda veliko znanosti pogosto ponovno privede do nje. Res je škoda, da je v splošnem mišljenju navzoče tiho nasprotovanje med znanostjo in vero, kot da bi bili med seboj nezdružljivi. Če pa nanju pogledamo z vidika istega Stvarnika, pa ne ugotovimo le, da med njima ni nasprotovanja, marveč, če jih pravilno ocenimo, sta lahko med seboj najboljši zaveznici, skoraj »dvoje kril, s katerima se da poleteti visoko« (tako ju definira Janez Pavel II. v svoji okrožnici Vera in razum).
Če nas vernih in nevernih v soočenju s stvarstvom že ne poveže vera, bi nas moralo povezati vsaj čudenje. Če drži, da je čudenje predhodnica vere, je morda prav tu eden od razlogov, zakaj sodobni človek tako težko veruje. Naj nam sv. Frančišek (čigar praznik je večkrat prav v tem tednu) izprosi milost, da bi znali gledati stvarstvo prav s tistimi očmi, polnimi zamaknjenega čudenja, s katerimi ga je zrl on!
Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 303-308. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.