Srečno vodi čolnič moj
Profesor Daniel O’Connor iz Los Angelesa, svetovno znani kirurg, ki je mnogim pomagal do zdravja, je bil silno ponosen na svojo znanost. Svojim učencem je rad ponavljal, da bosta človeštvo rešila znanost in napredek, ne pa vera in molitev. Kot najmlajši otrok globoko verne irske družine je bil deležen verske vzgoje in je vsak večer s starši, brati in sestami redno molil. K večerni molitvi so dodajali prošjo: »Ljuba Mati večnega življenja, reši mojo dušo pogubljenja.«
Po odlično končanem študiju medicine se je specializiral za kirurga in kmalu postal tudi profesor medicinske fakultete v Los Angelesu. Veroval je v medicinsko znanost in v moč kirurškega noža.
Na božič 1943 je operiral svojo mater gospo Gladis. Dva asistenta in več mlajših zdravnikov je bilo pri operaciji. Hoteli so videti, kako bo najslavnejši kirurg vračal zdravje svoji materi. Ko je O’Connor vzel v roke kirurški nož, je samozavestno rekel: »Naj se pokaže, kaj za srečo ljudi zmoreta znanost in napredek!«
Globoko je zarezal v tkivo telesa, ki mu je dalo življenje. Prišel je do tvora. Tedaj mu je omahnil nož iz rok. Opotekel se je in z največjo težavo dejal: »Tu ne morem več pomagati. Mati ima neozdravljivo bolezen – raka.«
Asistent je zašil rano. Kirurg pa je spoznal, kako se je prav pri njegovi materi vsa stavba znanosti naenkrat zrušila. Svoji materi ne more pomagati. Kmalu zatem je mati v omotici počasi govorila besede: »Ljuba Mati večnega življenja, reši njegovo dušo pogubljenja.« Te besede so bile kot daljni odmev iz lepe in srečne mladosti. Zadele so ga v živo. Pohitel je k materi in jo v solzah začel tresti: »Mati, zbudi se! Zbudi se!« Ko se je mati zbudila, ji je zagotovil, da je Marija uslišala njeno prošnjo: »Mati, verujem, verujem v Boga, kakor si me ti učila, verujem trdno in zvesto.« Mati je z blaženim nasmehom spregovorila: »Bog naj te blagoslovi in Marija naj te varuje v življenju. Srečno živi! Sedaj se lahko poslovim s sveta v veselem upanju, da se snideva v nebesih.«
Bolnica je kmalu umrla, a sin zdravnik je ozdravel. Spoznal je, da je resnična rešitev človeštva le v veri in da tudi znanost in napredek z vero dobita novo luč, moč in lepoto.
V pesmi se obračamo na našo Mater Marijo s prošnjo:«Vodi, vodi, srečno vodi čolnič moj življenja mi; v zadnji uri z mano bodi, da se duša ne zgubi. Takrat, ljuba Mati, daj duši moji sveti raj.«