24. nedelja med letom, 13.9.2020

Kolikokrat naj odpustim?

Sir 27,30;28,1-7; Rim 14,7-9; Mt 18,21-35

Tema evangelija današnje nedelje je odpuščanje. Peter se je nekega dne približal Jezusu in ga vprašal:

»Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?«

Jezus mu je odgovoril:

»Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.«

(Sedemdesetkrat sedemkrat je način izražanja in pomeni vedno). Odpuščanje je nekaj resnega, za človeka zelo težkega, če že ne nemogočega. O njem ne moremo govoriti lahkotno, ne da bi se sploh zavedali tega, kar se zahteva od užaljenega človeka, od katerega pričakujemo, da bo odpustil. Skupaj z zapovedjo odpuščanja je potrebno človeka spodbuditi, zakaj naj to stori.

In prav to naredi Jezus v priliki, ki neposredno sledi njegovim besedam. Kralj je imel služabnika, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. To je astronomska vsota! Na služabnikovo prošnjo mu kralj odpusti ta ogromni dolg. Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih sohlapcev, ki mu je bil dolžan zanemarljivo nizko vsoto sto denarjev. Tudi ta ga prosi z besedami, ki jih je prej on izrekel svojemu gospodarju, a ta noče o tem niti slišati in ga vrže v ječo. O dogodku so sporočili kralju, ki je dal poklicati hlapca in mu je rekel: »Kaj je to, jaz sem ti odpustil tvoj ogromni dolg, ti pa nisi bil sposoben odpustiti zanemarljivo majhnega dolga tebi enakemu, ki te je prosil?« Vrže ga v ječo, dokler ne bo poplačal dolga.

In Jezus sklene z besedami: »Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.« Iz prilike je povsem jasno, zakaj je treba odpuščati: ker je Bog prvi odpustil nam in nam še vedno odpušča!

Toda Jezus se ni omejil le na naročilo, naj odpuščamo; to je še prej on sam storil. Ko so ga pribijali na križ, je molil z besedami:

»Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo!«

To so najbolj herojske besede, ki so bile kadar koli izrečene na zemlji. Oni so besneli proti njemu, trgali so mu meso, on pa pravi: »Oče, odpústi jim.« Ne le, da jim odpušča, ampak jih tudi opravičuje. S tem nam Jezus ni dal le veličastnega zgleda odpuščanja, ampak nam je zaslužil tudi milost odpuščanja. Priskrbel nam je novo moč in sposobnost, ki ne prihaja od narave, ampak iz vere.

Prav to razlikuje krščansko vero od vsake druge vere. Tudi Buda je zapustil svojim vodilno načelo: »Zamera se ne pomiri z zamero; z odpuščanjem se pomiri zamera.« Toda Kristus se ne omeji le na to, da bi pokazal pot popolnosti; daje tudi moč, da bi jo prehodili. Ne ukazuje nam le, da naj to storimo, ampak to naredi z nami.

Zato sv. Pavel lahko reče: »Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte« (Kol 3,13). Presežen je zakon povračila: »Oko za oko, zob za zob.« Merilo ni več: »To, kar je drugi tebi storil, tudi ti stori njemu«; marveč je merilo: »To, kar je Bog storil tebi, stori tudi ti drugemu.« Prav v tem krščansko odpuščanje presega načelo nenasilja oz. nezamere.

To pomeni, da moramo biti zmerni v zahtevi po odpuščanju tudi pri osebah, ki niso z nami iste vere. Odpuščanje se ne poraja iz naravnega zakona ali iz preprostega človeškega premisleka, ampak iz evangelija. Kristjani bi si morali bolj prizadevati, da sami udejanjamo odpuščanje, kot pa da bi to zahtevali od drugih. Z dejanji bi morali pokazati, da je odpuščanje in sprava – tako občečloveško kot politično – najučinkovitejša pot, da končamo različne konflikte. Je veliko učinkovitejša od slehernega maščevanja in povračilnih ukrepov, ker pretrga verigo sovraštva in nasilja, namesto da bi ji dodala še en člen.

Morda bo kdo rekel: ali ni odpuščati sedemdesetkrat sedemkrat pravzaprav spodbujanje nepravičnosti in odpiranje proste poti nasilnosti? Nikakor, krščansko odpuščanje ne izključuje, da človek v določenih primerih naznani človeka in ga izroči roki pravice, predvsem takrat, ko so v igri tudi interesi drugih.

Toda ne gre le za velika odpuščanja ob tragičnih primerih; gre tudi za vsakodnevno odpuščanje: v življenju zakoncev, pri delu, med sorodniki, med prijatelji, kolegi, znanci. Rad bi spregovoril še o zelo delikatnem primeru. Kaj storiti, ko eden od zakoncev odkrije, da ga je sozakonec prevaral? Odpustiti ali se ločiti? To je preveč delikatno vprašanje; od zunaj ni mogoče vsiliti nobenega pravila. Človek mora v sebi odkriti, kaj naj stori. Lahko pa rečem tole. Poznal sem primere, kjer je užaljeni partner našel v svoji ljubezni do drugega in s pomočjo molitve moč za odpuščanje sozakoncu, ki je napravil napako, da se je iskreno pokesal. Zakon se je ponovno rodil kakor izpod pepela; zgodil se je neke vrste nov začetek. Udejanjila se je Jezusova beseda: »Tisti, kateremu je več odpuščeno, bolj ljubi« (prim. Lk 7,43). Jasno je, da nihče ne sme pričakovati, da se bo to med zakoncema ponovilo »sedemdesetkrat sedemkrat«.

Mnogi pravijo: rad bi odpustil, pa ne zmorem. Ne zmorem pozabiti; takoj ko vidim tega človeka, mi zavre kri. Tem ljudem pravim: ne vznemirjaj se zaradi tega, kar občutiš. Normalno je, da se narava odziva na svoj način. Ni pomembno to, kar občutiš, ampak to, kar hočeš. Če hočeš odpustiti, če to želiš, si že odpustil. Moči za odpuščanje ne zajemaj v samem sebi, ampak v Kristusu.

Kljub vsemu pa moramo biti pozorni, da ne bi padli v zanko. Tudi v odpuščanju se skriva tveganje. To je v tem, da si oblikujemo prepričanje, da moramo vedno mi drugim kakšno stvar odpustiti. Nevarnost tiči v prepričanju, da smo vedno mi, ki odpuščamo, nikoli pa ne potrebujemo odpuščanja. Če bi dobro premislili, bi pogosto, ko rečemo: »Odpuščam ti!«, morali spremeniti držo in besede in bi rekli človeku, ki stoji pred nami: »Odpusti mi!« Zavedali bi se, da imamo tudi mi stvari, ki nam jih mora drugi odpustiti. Pomembnejše od odpuščanja je prositi odpuščanja. Manzoni je znal z izjemno pretanjenostjo v literarni obliki spregovoriti o krščanskem odpuščanju. V romanu Zaročenci Renzo hodi po bolnišnici v Milanu in išče Lucijo. V njem kipi jeza in sla po maščevanju proti gospodu Rodrigu, ki je razdrl njegov zakon. Pater Krištof mu da razumeti, kako neumestne so njegove bojevite namere na kraju, kjer stoji, in ga pripravi, da se s tega mesta umakne. Ko Renzo pride k sebi, zmeden pravi: »Razumem, da sem govoril kot grobijan in ne kot kristjan; zdaj mu s pomočjo Božje milosti odpuščam iz vsega srca.« Pater Krištof mu sedaj razodene, da je gospod Rodrigo, ki je tudi zbolel za kugo, le nekaj korakov vstran. Skupno prisluhnimo besedam, ki jih redovni brat govori Renzu, medtem ko je njun pogled uprt na sovražnika, ki je že nekaj časa nezavesten:

»Ti glej. Lahko je kazen in je lahko usmiljenje. Občutje, ki ga imaš ti sedaj do tega človeka, ki te je prizadel, da, isto občutje bo imel Bog, ki si ga tudi prizadel, tistega dne do tebe. Blagoslovi ga in si blagoslovljen … Morda je Gospod pripravljen, da mu nakloni uro kesanja; toda hotel je, da ga ti za to prosiš: morda želi, da ga za to prosiš skupaj z nedolžno Lucijo; morda prihranja milost le tvoji molitvi, molitvi prizadetega in vdanega srca. Morda je odrešenje tega človeka in tudi tvoje zdaj odvisno od tebe, od tvojega sočutnega odpuščanja, usmiljenja … ljubezni!«

Prvi »blagoslov«, ki ga je Renzo prejel, je, da kmalu za tem v isti bolnišnici najde svojo ljubljeno Lucijo, ki je premagala kugo. Manzoni ob tem izreče pogumno, a resnično misel: Bog bi mogel narediti, da je odrešenje sočloveka (poleg mojega lastnega) odvisno od našega odpuščanja.

Jezus je povzel ves svoj nauk o odpuščanju s kratkimi besedami, ki jih je vključil v molitev očenaša, da bi se tega pogosto spominjali: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.« Potrudimo se in odpustimo onemu, ki nas je užalil. Sicer vsakokrat, ko ponavljamo te besede, sami sebi izrekamo lastno obsodbo.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 284-288. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.