Milostno poglej na nas
Neki mož ni hodil v cerkev in ni kazal nobenih znamenj vernosti. Duhovnik ga je vprašal: »Prijatelj, kdaj ste zadnjikrat molili?«
»Sinoči.«
»To je nemogoče! Vi da bi molili, ki imate take nazore, ki tako živite? Kdor ne veruje v Boga, ne moli.«
»Vsak večer zmolim zdravamarijo, sicer ne morem zaspati, če sem še tako utrujen. Vero sem izgubil v šoli. Mati me je prosila, rotila, jokala. Odšel sem po svetu. Prišlo je pismo, da je mati na smrt bolna in da zelo želi, da bi me še enkrat videla. Ko sem prišel, mi je rekla: ‘Moj otrok, ne pozabi popolnoma na Boga! Je Bog, je večnost, je sodba! Čutim, da je. Verjemi mi. Ob smrti človek ne laže. Poslušaj, otrok, prošnjo svoje umirajoče matere: Moli vsak dan eno zdravamarijo zase in zame. Obljubi mi, daj mi roko!’ Obljubo zvesto držim, sicer ne morem zaspati. Prepričan sem, da me rajna mati sama k temu opominja.«
Čez kakih deset let se je mož spreobrnil. Začel je vsak dan hoditi k maši in pogosto k zakramentom.
V začetku tega stoletja je na Dunaju živela igralka, ki se je iz vere le norčevala in ni hodila k maši. Ohranila pa je lepo navado, ki se je je naučila od svoje matere: rada je krasila Marijine podobe s cvetjem in zelenjem. Šopke je dajala svoji služkinji, da jih je nosila v cerkev k Marijinemu oltarju. Nekoč je šla pogledat v cerkev, da se prepriča, ali njena služkinja res nosi cvetje k Mariji. Ko je videla pred Marijo svoje cvetje, velik šopek vijolic, se je zaustavila. Marija je ni pustila oditi. Gledala jo je tako milo in proseče. Žarek božje milosti je deloval. Igralka je po dolgih letih zopet molila. Spreobrnila se je in začela novo življenje.
Marija nas vodi k Jezusu, k njegovim zakramentom, k življenju po evangeliju. Zato se v pesmi z zaupanjem zatekamo k njej: »Milostno poglej na nas, Mati Bogu mila, dobra bodi nam ves čas, kot do zdaj si bila.«