22. nedelja med letom, 29.8.2021

Tisto, kar omadežuje človeka

5 Mz 4,1–2.6–8; Jak 1,17–18.21b-22.27; Mr 7,1–8.14–15.21–23

Z današnjo nedeljo se vračamo k branju evangelija po Marku, potem ko smo pet nedelj zapored preživeli z evangelistom Janezom.

V Jezusovem času farizeji niso jedli, če si prej niso umili rok vse do komolcev, in ko so se vrnili s tržnice, niso sedli za mizo, dokler niso opravili obveznega umivanja. Izreden poudarek so dajali t. i. obredni ali zunanji čistosti; njihova svetost pred Bogom je bila odvisna prav od tega. Ko so nekega dne opazili, da Jezusovi učenci jedo, ne da bi prej opravili vse obredno umivanje, so Učitelju očitali, da se ne drži izročila starih. To je postalo priložnost za enega izmed temeljnih Jezusovih naukov. Rekel je:

»Poslušajte me vsi in doumite! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka … Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli.«

S temi besedami Jezus zaneti resnično in pravo versko revolucijo glede na prevladujoče mišljenje. Središče pozornosti preusmerja od zunanjega k notranjemu. Takoj se vprašajmo: kaj govori ta pomembna evangeljska stran nam, ljudem današnjega časa? Temeljno oznanilo ostaja vedno isto. S temi besedami Jezus udari v korenino teženja, ki je vedno na preži, posebno pri pobožnih in vernih ljudeh, da bi dali večji pomen zunanjim dejanjem in obredom kot pa razpoloženju, ki je v srcu. To je želja, da bi se pokazali dobre, boljše, kot so. Na kratko to imenujemo hinavščina, »farizejstvo«, formalizem.

Rekel sem, da ta tradicionalni nauk ostane vedno isti. Toda danes lahko iz te evangeljske strani dojamemo nov nauk, ki ne velja le za posameznika, ampak tudi za vso družbo. Izkrivljenost, ki jo Jezus razkriva pri nekaterih farizejih svojega časa, ki jim je zunanje umivanje pomembnejše kot čistost srca, se danes ponavlja na svetovni ravni. Ogromno skrbi namenjamo zunanjemu onesnaževanju zraka, vode, ozonski luknji; skoraj absoluten molk pa prekriva notranje in moralno onesnaževanje.

Kdo na primer pomisli na onesnaževanje resnice, ki ga povzročajo izkrivljene oblike informacij, ali na zlorabe spolnosti in genetsko manipulacijo, ki grozijo, da bodo onesnažile sam izvir življenja? Razburjamo se, ko vidimo podobe morskih ptičev, ki lezejo iz vode, po kateri plavajo velikanski naftni madeži. Živali so pokrite s katranom, zato ne morejo poleteti. Prav nič pa se ne vznemirjamo, ko gre za naše otroke, ki so prezgodaj zaznamovani in zamorjeni zaradi mnogega zla, ki danes posega v vse plasti življenja.

Preidimo sedaj bolj neposredno k nam samim. Kako zelo smo pozorni na to, kar »prihaja« v nas skozi usta (na pokvarjeno hrano, na hrano s pretečenim rokom), dosti manj pa na to, kar »prihaja iz« ust (ostre, nasilne in včasih celo lažnive besede). Ali si ne bi tudi mi zaslužili Jezusovega očitka: »Hinavci!«?

Naj bo povsem jasno: ne gre za to, da bi vzpostavljali nasprotje med tema dvema vrstama onesnaževanja. Boj proti onesnaževanju okolja ali pa v prid higiene je znamenje napredka in civilizacije, čemur se za nobeno ceno ne smemo odreči. Jezus ob tisti priložnosti ni rekel, da si ni treba umivati rok ali pa kozarcev in vsega drugega. Rekel je, da samo to ni zadosti; to ne seže do korenine zla. Če hočemo najti vzroke požara, iščemo točko, kjer so se razplamteli ognjeni zublji; tako moramo storiti tudi v boju proti vsemu onesnaževanju, ki je na svetu. In raziskovanje nas v tem primeru neizbežno pripelje do zelo jasne točke: do človekovega srca, njegove sebičnosti, lakomnosti, nevoščljivosti ali pa vsaj do njegove nepazljivosti in malomarnosti.

Jezus torej v svojem evangeliju zastavi program ekologije srca. Potrebno je ozdraviti človekovo srce, ki je izvir vsega. Od tam izhaja vse tisto, kar je resnično »zlo« in kar resnično »onesnažuje« svet. V stvarstvu ni ničesar, kar bi bilo samo v sebi »slabo«, »grešno«. Divje zveri, naravni pojavi so lahko škodljivi, a nikoli zlobni. Hudobija je le v človeku, ker je svoboden. Dokler Adam ni onesnažil stvarstva s svojim grehom, Sveto pismo zapiše, da je »bilo vse dobro«.

Kakor že vemo, ne smemo nikoli pustiti evangeljskega nauka na pol poti, ko bi se ustavili pri splošni, čeprav zelo resnični in sveti obsodbi načina, kako se odvijajo stvari okoli nas. Tudi to bi bila hinavščina. Treba je torej začeti uporabljati besede in jih uresničevati v življenju. In kje začeti? Kaj je na tem področju tisto, kar je odvisno tudi od mene, celo samo od mene? Če hočemo to odkriti, moramo začeti pri besedi »ekologija«. Od kod prihaja in kaj pomeni beseda eko-logija? Prav nič nima opraviti z ehom, odmevom, ki nam odgovori, ko na odprtem zakričimo. Eko v tem našem primeru prihaja od grške besede oikos, ki pomeni hiša (kot eko-nom in eko-nomija) in v razširjenem pomenu življenjsko okolje.

Če ekologija pomeni varovati in ohranjati čisto okolje, je jasno, da je potrebno začeti v tistem okolju, ki mi je najbližje, to pa je moje srce in takoj zatem moja družina. Tako smo odkrili, kateri je tisti kotiček vesolja, ki je odvisen od mene, kako čist bo ostal. Evangelij nas ne pušča v temi ali v negotovosti glede načina, kako doseči to očiščevanje. Jezus je naštel, kaj moramo odstraniti iz svoje notranjosti. Prisluhnimo, kaj pravi v nadaljevanju današnjega evangeljskega odlomka:

»Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet.Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.«

Človek se začudi, ko vidi, kako se danes širijo »nova verovanja«, ki se skušajo sklicevati na Kristusov evangelij in glede naše teme učijo stvari, ki so popolnoma skregane z evangelijem. Eno izmed njih, zelo bojevito in z močno podporo, scientizem, postavlja vse svoje sporočilo na idejo »čiščenja«. Zanj je človek »umazan«, ker je okužen z »negativnimi engrami«, kar so podzavestni spomini na pretekle boleče izkušnje, ki mu onemogočajo, da bi v polnosti užival svoje sposobnosti. S tehniko razuma, se pravi s klicanjem predhodnih bivanj v spomin, ti spomini pridejo na dan in se izbrišejo, tako človek postane »čist« (kot lahko vidimo, tu ni nikakršne potrebe po spreobrnjenju, spremembi življenja in srca). Ob koncu vsega bo imel človek – ki je mimogrede organizaciji plačal bajne vsote – telepatske moči, ohranil bo spomin na vsa pretekla življenja, lahko se bo rešil slehernega telesnega zla, predvsem pa bo vedel, kako napredovati v svoji karieri.

To ni očiščenje, o katerem govori Jezus v našem evangeljskem odlomku! Tega ni mogoče doseči z žvenketom milijonov, ampak s krepostnim življenjem, ko bolj pazimo na to, kar prihaja iz nas, kot na tisto, kar prihaja v nas (t. i. »engrami«). Ne s tehniko razuma, ampak kvečjemu z izpraševanjem vesti. Neumno se je truditi odkrivati domnevne rane in krivice, ki smo jih preživeli v preteklih življenjih, in sploh ne pomisliti na krivice, ki smo jih storili v tem življenju!

Da bi bili konkretni, vzemimo eno od grdobij, ki jih našteva Jezus: obrekovanje in drugo pregreho, ki je z njim v sorodu, podlo govorjenje ali natolcevanje na račun bližnjega. Ali res želimo očistiti svoje srce? Začnimo brezkompromisni boj proti opravljanju, kritikastrstvu, grdemu govorjenju o odsotnih, izrekanju prenagljenih in nepremišljenih sodb. Pri sebi! Ta strup je zelo težko izkoreniniti, ko se razširi. Spomnimo se s tem povezanih verzov pesnika Pietra Metastasia:

»Ne kliči več glasu nazaj,
ki je ušel iz nedrij;
le kdo puščico bi zadržal,
ko je z loka odletela.«

Delavci pri javni snagi (danes jih imenujemo »ekološki delavci«) imajo kraj, kamor vozijo odpadke: v peč za zažiganje smeti. Tudi Jezus je za ekologijo srca predvidel zažigalno peč: to ja zakrament sprave, spoved, ki jo spremlja iskreno kesanje. Še bolj splošno je zažigalna peč on sam, ki je vedno pripravljen odvzeti naše grehe in jih oprati v svoji krvi. Njegova kri je močan »detergent«, topilo, ki »raztopi« strdke slabega, ki nastajajo v naši vesti. »Kristusova kri bo očistila našo vest mrtvih del« (Heb 9,14).

Spregovorimo tudi besedo o tem, kako ohranjati čisto drugo »okolje«: družino. V tem primeru ne moremo uporabiti iste metode, ki jo uporabljamo, da ohranjamo čisto našo vest. Če je takrat, ko gre za nas same, glavna beseda odkriti, se pravi spraviti na dan slabe namene in dela ter se proti njim odkrito boriti, pa je takrat, ko gre za druge, za družinske člane, pogosto najboljša metoda pokriti: pokriti slabosti in napake, znati opravičevati in počakati; raje izpostavljati dobro, ne slabega, v pričakovanju, da bo človek sam odkril tisto, kar pri njem ni na mestu. »Ljubezen vse prenese,« je rekel sv. Pavel (1 Kor 13,7). To seveda ne izključuje dialoga in bratskega opomina, ki je iz ljubezni.

Tudi za to domačo ekologijo obstaja zažigalna peč, v kateri lahko uničimo vse odpadke, preden postanejo strupeni: medsebojna prošnja za odpuščanje. Prav neverjetno je, kako to preprosto dejanje pomiri ozračje, vlije zaupanje in pogum, pomaga začeti znova z več ljubezni in spoštovanja kot prej. Nekateri možje in žene ne zmorejo iskrene prošnje: »Oprosti mi!«, ki bi prišla iz srca, brez dodatkov. Prav tu tiči ovira, da se ne razumejo. Zakaj se ne bi tega učili? Včasih je mogoče priklicati nazaj besedo, ki je »ušla iz nedrij«, tako da se opravičimo.

Preden sklenemo, se še enkrat spomnimo velikega Jezusovega izreka, ki nam ga je zapustil v današnjem evangeliju: »Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka.«