Če ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval
Apd 2,42-47; 1 Pt 1,3-9; Jn 20,19-31
Danes je nedelja in albis, to je bela nedelja. Tako se imenuje, ker so davno tega na ta dan novokrščenci prišli v cerkev v svojih belih krstnih oblačilih. Evangelij nam pripoveduje o dveh Jezusovih prikazanjih, ki sta se obe zgodili v dvorani zadnje večerje. Pri prvem prikazanju ni bilo apostola Tomaža. Ko so mu drugi pripovedovali o dogodku, je odšel z zelo znano izjavo: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Zdaj pa prisluhnimo nadaljevanju evangelija:
»Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: ‘Mir vam bodi!’
Potem je rekel Tomažu: ‘Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.’ Tomaž mu je odgovoril in rekel: ‘Moj Gospod in moj Bog!’ Jezus mu je rekel: ‘Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!’«
Evangelij, ki spregovori o Tomaževem doživetju, vztrajno prihaja naproti sodobnemu bralcu, človeku tehnološke dobe, ki veruje le tistemu, kar lahko preveri. Predstavlja mu verodostojen vzor; nekoga, ki mu je kar precej podoben in bi ga lahko upošteval: Tomaža dvomljivca, praktičnega človeka, njega, ki izjavlja, da ga ne bo ravno lahko pripraviti, da bi se vdal in bi veroval! Človeku prihajajo na misel določeni ljudje iz sodobnega kulturnega sveta, ki se pohujšajo, ko slišijo, da se je kakšen njihov kolega približal veri in s tem dajo vedeti, da se to njim ne bi nikoli zgodilo. Tomaža lahko imenujemo naš sodobnik med apostoli.
Tomažev značaj se v evangeliju večkrat izrisuje in to vedno pod istim vidikom. Pomislimo na dogodek Lazarjevega vstajenja. Jezusu so prišli povedat: »Gospod, tisti, ki ga ljubiš, je bolan …« Učenci so v skrbeh zaradi nevarnosti (v Judeji Jezusa iščejo, da bi ga umorili) in Tomaž vzklikne: »Pojdimo, da umremo z njim!« To ni beseda nekoga, ki veruje, ampak nekoga, ki obupava, ki se je sprijaznil z najhujšim. Tudi v tem je zelo moderen. Toliki so pripravljeni tvegati tudi življenje, niso se pa pripravljeni prepustiti radosti verovanja. Večkrat na dan tvegamo življenje: v naglici prečkamo cesto, skočimo z avtobusa, ko se še ni povsem ustavil, neprevidno prehitevamo …, nismo pa pripravljeni, da bi tvegali tako imenovani »riziko vere«, ki bi nas rešil smrti.
Še druga zgovorna podrobnost. Pri zadnji večerji je Jezus rekel apostolom: »In kamor jaz grem, poznate pot.« Tomaž v svoji odkritosrčnosti, ki ni vajen zase zadržati svojih dvomov, odvrne: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?«. Neverjetno je, kako so se vsakokrat Tomaževi dvomi razrešili nam v blagoslov. Ta njegov ugovor je bila namreč priložnost, da je Jezus izrekel eno od najpomembnejših besed v vsem evangeliju: »Jaz sem pot, resnica in življenje« (Jn 14,4-6).
Tisto, kar je Tomaža rešilo, je bilo njegovo trpljenje v lastnem ne-verovanju. Trdota pogojev, ki jih postavlja, da bi veroval (položiti roko v njegovo stran, prst v njegovo rano) prihaja iz velikega trpljenja. On med apostoli najbolj objokuje, da ni znal umreti z njim, kot je slovesno izjavil. Toda trpeti, ker nekoga nisem ljubil, je znamenje resnične ljubezni. Trpeti, ker ni mogel verovati, je oblika nepopolne, a iskrene vere!
Starejši zelo znani italijanski časnikar je v nekem intervjuju izjavil: »Neprestano sem iskal Boga, a ga nisem našel. Neprestano sem ga iskal, ker verjamem, da bi mi lahko vera dala neverjetno moč. Toda ne čutim se odgovornega ali krivega, ker mi je te moči primanjkovalo. In če bi Boga našel, bi ga vprašal: Zakaj mi nisi dal vere?« Njemu in vsem tistim, ki so v podobnem položaju, bi odgovoril: »Morda ti Bog ni dal vere, da bi mu pomagal prečiščevati vero tistega, ki bi ti jo moral oznaniti in da bi mu dal občutiti odgovornost in nujnost, da to stori. Ti pa vedi, kar so kot odgovor prejeli ljudje, kakor Avguštin in Pascal, ki so že pred teboj Bogu zastavili isto vprašanje: ‘Ti me ne bi niti iskal, če me ne bi že našel’.« Oziroma, »če te jaz ne bi že našel!« Hrepeneti brez vere je lahko čistejša vera, kakor verovati brez hrepenenja in imeti vse za samo po sebi umevno.
To, kar je Tomaž izrazil kot absurdno zahtevo, kot nezaslišan izziv, kot izraz njegove strastne upornosti: »Če ne vidim …, če ne položim prsta …«, glejte, to Jezus sprejme. Pusti se premagati Tomažu. Samo zanj je spremenil vse svoje ravnanje in svojo metodo. Mariji Magdaleni je na primer rekel nasprotno: »Ne dotikaj se me!«. Jezus je ljubil Tomaža; vedel je, da je tako uporen samo zato, ker se je počutil tako zelo nesrečen; zato se mu je približal, ga zavaroval pred njim samim, mu spregovoril na srce, da je bil ves pretresen.
Ko je Tomaž videl Jezusa pred seboj, je v hipu razumel, da je vedno vedel za njegovo vstajenje. Dovolj dolgo je živel z Jezusom, da je vedel, da lahko pričakuje nekaj podobnega, da so se ob njem vedno dogajale dobre, blažene, neverjetne stvari, kakor je ta! Moral bi verjeti drugim. Ko je zavrnil vero, si je nakopal kazen: branil se je pričakovanja, ki je bilo preveč živo. Istočasno je umiral zaradi hrepenenja in zaradi strahu, da bi veroval.
Zanj ni bilo hujše kazni kot to, da je dosegel tisto, kar je postavil kot pogoj za svojo vero. Zavedel se je, da je izgubil priložnost, ki mu je bila ponujena. Razumel je, da bi moral Jezusu podariti svojo vero. Pravzaprav sploh ni potreboval teh dokazov. Ko se je kazal dvomljivca, se je obnašal kot razvajeni otrok, ki poskuša vsiliti svoje zahteve očetovi in materini ljubezni, o kateri je popolnoma gotov.
Zdaj nima več želje, da bi se dotaknil, dal bi kar koli, le da ne bi položil prsta in roke v njegove rane, da ne bi slišal prikritega očitka: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!«
In ko se dotakne, to stori zaradi svoje poslušnosti, zaradi skesanosti. Ne kot tisti, ki bi se hotel natančno prepričati o določeni stvari in se pripravi, da bo natančno premeril stvari. To stori kakor tisti, ki je na romanju. Storil je tisto, kar je bilo lahko najbolj boleče in najbolj ponižujoče. Popravlja, kaznuje samega sebe. Sodobni umetniki so ga predstavili na prvi način (tipična je malce kruta slika Caravaggia, kjer se Tomaž okorno približuje s svojimi prsti ranam); starejši in bolj duhovni umetniki, predvsem pa vzhodne ikone, ga predstavljajo sklonjenega v češčenju, kakor tistega, ki bi se pred Jezusom rad pogreznil v zemljo.
Ker je prodrl tako globoko v Jezusovo notranjost, je bil Tomaž prenesen v višine, ki jih nihče drug dotlej še ni dosegel. Celo višje od Janeza, ki mu je bilo dovoljeno, da je položil glavo na njegove prsi, a le od zunaj. Kakor da bi ga zadela strela, je Tomaž padel na kolena in vzkliknil: »Moj Gospod in moj Bog!« Noben drug apostol ni prišel tako daleč, da bi mu rekel: »Moj Bog.« Jezus ga je tako zelo ljubil in ga tako nežno ozdravil, da je spremenil krivdo in ponižanje v čudovit spomin. Jezus na ta način odpušča grehe. On zna iz vseh človeških krivd narediti »srečno krivdo« (kakor poje bogoslužje v Velikonočni hvalnici), krivd, ki se jih ne spominjaš več, razen zaradi čudovite miline, ki so jo priklicale!
Sv. Gregor Veliki pravi, da nam je bil Tomaž s svojo nevero koristnejši kot vsi ostali apostoli, ki so takoj verovali. S svojim ravnanjem je on tako rekoč prisilil Jezusa, da nam je dal »otipljiv« dokaz o resničnosti svojega vstajenja. Vera v vstajenje je z dvomom postala močnejša. To bo vsaj do neke mere držalo tudi za številne današnje »Tomaže«, t.j. neverne. Koncil je izjavil, da Cerkev priznava, da se je veliko naučila tudi od tistih, ki so se borili proti njej.
Kritika in dialog z nevernimi sta nam v veliko korist, če se odvijata v medsebojnem spoštovanju in lojalnosti. Predvsem nas napravljata ponižne. Silita nas, da se zavemo, da vera za nikogar ni privilegij ali prednost. Ne moremo je ne vsiliti, ne dokazati, ampak le predlagati in izkazati z življenjem. »Kaj imaš, česar bi ne prejel? Če pa si prejel, kaj bi se ponašal, kakor bi ne prejel?« pravi sv. Pavel (1 Kor 4,7). Vera je v svojem bistvu dar, ne zasluga, in kot vsak drug dar je ne moremo živeti drugače, kakor hvaležno in ponižno.
Soočenje z nevernimi nam tudi pomaga očiščevati našo vero neprimernih predstav. Zelo pogosto neverni ne zavračajo pravega Boga, živega Boga Svetega pisma, ampak njegovo nasprotje, napačno podobo Boga, ki so jo pomagali ustvarjati tudi verni. Ko neverni zavračajo takega Boga, nas na srečo silijo, da se ponovno podamo po sledeh živega in pravega Boga, ki je onstran vsake naše predstave in razlage. Da ne bi okamneli in banalizirali Boga.
Našega razmišljanja ob današnjem evangeliju pa ne moremo skleniti s t.i. nevtralnim tonom. Izreči moramo vsaj eno željo: da bi imel sv. Tomaž danes mnogo posnemovalcev ne le v prvem delu svoje zgodbe (ko izjavi, da ne veruje), ampak tudi v drugem delu in predvsem v svojem finalu, v svojem čudovitem deju vere. Tomaža pa je vredno posnemati še zaradi nekega drugega dejstva. On ne zapre vrat; se ne fiksira v svojem stališču češ, da je enkrat za vselej rešil problem. Dejstvo je, da ga čez osem dni najdemo z ostalimi apostoli v dvorani zadnje večerje. Če ne bi želel verovati ali »se premisliti«, ga ne bi bilo tam. Hoče videti in se dotakniti: torej išče. In ob koncu, ko je videl in se z roko dotaknil, obrnjen k Jezusu vzklikne – ne kot poraženec, ampak kot zmagovalec: »Moj Gospod in moj Bog!«
Nas kristjane pa Tomaževa zgodba spodbuja, da cenimo privilegij, ki ga imamo. Mi lahko verujemo še prej, preden bi prisilili Boga, da bi se nam dal videti in pustil dotakniti v znamenjih in čudežih. Lahko verujemo, »preden smo videli«. Ko bomo nekega dne prestopili prag tega življenja, bomo tudi mi videli rane na Kristusovih rokah in na strani (Knjiga razodetja pravi, da je on tudi v nebesih ohranil znamenja svojega trpljenja) in bomo morali vzklikniti – upajmo, da v našo srečo in ne v obsodbo: »Moj Gospod in moj Bog!«
Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 111-116. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.