2. postna nedelja, 8.3.2020

Pred njim se je spremenil

1 Mz 12,1-4a; 2 Tim 1,8b-10; Mt 17,1-9

Evangelij druge postne nedelje nam predstavi Jezusovo spremenjenje:

»Jezus je vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro, na samo. Vpričo njih se je spremenil.«

Povzel bom dogodek, da nam bo pred očmi. Jezus se povzpne na goro, ki jo izročilo enači z današnjo goro Tabor, in tam se zgodi nekaj izjemnega. V nekem trenutku ga obda slepeča svetloba, prikažeta se Mojzes in Elija; zasliši se Očetov glas, ki pravi: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!«. Ozračje je tako mirno, da Peter vzklikne: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore …«

Skušajmo pozorno pogledati spremenjenje z očmi treh učencev. Kaj se jim zgodi? Kaj jim je pomenil tisti trenutek? Doslej so poznali Jezusa v njegovi zunanji pojavi: moški, ki ni bil nič drugačen od drugih; poznali so njegovo poreklo, navade, barvo njegovega glasu … Zdaj poznajo drug(ačn)ega Jezusa, pravega Jezusa, tistega, ki ga ni mogoče videti z vsakodnevnimi očmi, v običajni dnevni svetlobi; to je sad nenadnega razodetja, neke spremembe, nekega daru.

Iz tega dogodka želim izhajati in razmišljati o tem, kar nas od blizu zadeva in kar nam pomaga, da bi nadaljevali z našo namero, da v tem postnem času razmišljamo o osebi Jezusa Kristusa. Naj že vnaprej povem, da bo to razmišljanje povsem verske narave in ne bo enako sprejemljivo za vse, verne in ravnodušne. Če bi bil jaz neveren, bi mi bilo najbolj zoprno prav to, da bi mi vero predstavljali kakor posladkano pomirjevalno tabletko, ki od poslušalca ne zahteva drugega, kot le nekaj strpnosti. Želel bi si namreč, da Cerkev vse do dna, brez razvodenelosti predstavi svoje oznanilo in mi seveda pušča polno svobodo, da se odločim, ali ga bom sprejel ali pa ne.

V tem duhu se torej vprašajmo: kaj manjka današnjim kristjanom? Zakaj je vera in verska praksa v zatonu in se zdi, da vsaj večinoma ne predstavljata središča življenjske moči? Zakaj je pri vernikih čutiti dolgočasje, utrujenost, napor v sprejemanju verskih dolžnosti? Zakaj se mladi ne čutijo nagovorjene? Skratka, zakaj ta sivina in to pomanjkanje veselja med tistimi, ki verujemo v Kristusa?

Bi radi vedeli moj odgovor? Ker je naše krščanstvo brez Kristusa! Kako brez Kristusa, boste rekli, če pa ne delamo drugega, kot da govorimo in pišemo o njem! Že, toda to je neosebni, oddaljeni Kristus, ki se nas pobližje ne tiče, ki je tujec, čeprav tako zelo znan. Ki je bolj argument, kot pa živa in resnična oseba ter prijatelj.

Da bi se tudi za nas, kakor za tiste tri učence na gori Tabor, stvari spremenile, se mora v našem življenju zgoditi nekaj podobnega, kot se zgodi mlademu fantu ali dekletu, ko se zaljubita. Primerjava nikakor ne preseneča, saj se je sam Jezus primerjal z ženinom, svoje učence pa je primerjal »desetim devicam, ki so čakale ženina, da bi z njim vstopile na svatbo«.

Kaj se zgodi pri zaljubljenosti? Če hočemo odgovoriti na to vprašanje, ni potrebno, da bi brali psihološke knjige. Vsak od nas lahko vse to opazuje v vsakdanjem življenju, ki ga obkroža; tudi nekdo, kakor jaz, ki glede tega nimam osebne izkušnje. Ljubljena oseba, ki je bila prej ena od mnogih, ali morda popolna neznanka, naenkrat postane edinstvena in edina, za katero se zanimam. Vse drugo se umakne v nevtralno ozadje. Srce in misli, ki so prej begale od ene do druge stvari ali od enega do drugega človeka, so zdaj usmerjene le v eno in edino stvar. Človek ni več sposoben misliti na kar koli drugega.

Zgodi se resnično spremenjenje. Ljubljeno osebo človek vidi kakor v svetlobnem siju. Vse na njej je videti lepo, celo napake. Človek se nekako čuti nevreden te osebe. Resnična ljubezen poraja ponižnost. Kako radi bi, da bi bilo življenje vedno táko. Novo veselje do življenja, nov zagon v soočenju z nalogami.

Marsikatera čisto konkretna življenjska navada se spremeni. Poznal sem odraščajoče fante in dekleta, ki jih starši zjutraj nikakor niso mogli spraviti iz postelje, da bi šli v šolo; če so jim našli delo, so ga kaj kmalu pustili; ali pa so zavlačevali s študijem in nikakor niso mogli diplomirati … Ko pa se enkrat zaljubijo in imajo fanta oz. dekle, zjutraj skočijo iz postelje, komaj čakajo, da bi končali študij, in če imajo službo, jim je ta zelo dragocena.

Kaj se je zgodilo? Nič posebnega: tisto, kar so prej delali zaradi prisile, zdaj počno zaradi privlačnosti. Privlačnost je sposobna pripraviti človeka, da dela stvari, za katere ga ne more pripraviti nobena prisila; nogam daje krila. Pesnik Ovid je rekel: »Vsakega privlači tista stvar, ki mu ugaja«. Rekel sem, da bi se nam moralo nekaj podobnega zgoditi v življenju, da bi postali pravi, prepričani kristjani ter veseli, da to smo.

Nesreča našega krščanstva je v tem, da skoraj vse delamo zaradi prisile, kot da bi nekomu morali plačevati davek. Ne vemo, kaj pomeni, da nas neka stvar privlači. To pa se nam dogaja zaradi tega, ker dajemo premalo prostora Svetemu Duhu, ki nas s svojo močjo »privlači« k Bogu, ki Boga napravlja »privlačnega«.

Rekli mi boste: toda dekle ali fanta lahko vidimo, se ga lahko dotaknemo. Odgovarjam vam, da tudi Jezusa lahko vidite in se ga dotaknete. Toda drugače: z očmi in z rokami srca, z očmi in z rokami vere. On je vstal in živi. On je povsem konkreten, ni nekaj abstraktnega, za tistega seveda, ki ga izkusi in spozna. Reči moramo celo, da se pri Jezusu stvari odvijajo še mnogo bolje. Pri človeški zaljubljenosti se žal pogosto varamo, ko ljubljeni osebi pripisujemo vrline, ki jih morda nima in smo se sčasoma nemalokrat prisiljeni premisliti. V Jezusovem primeru pa bolj ko se poznamo, več ko smo skupaj, bolj odkrivamo nove razloge, da smo lahko ponosni nanj in potrjeni v naši izbiri.

Najmočnejši primer spremembe, ki jo odkritje Jezusa prinaša v življenje določenega človeka, je sv. Pavel. V enem svojih pisem pripoveduje: Bil sem človek, ki je v življenju veliko »dosegel«, bil sem moralno neoporečen, navidez sem bil cvet izvoljenega ljudstva. (Izobraževal se je v Jeruzalemu, v šoli najbolj priznanega judovskega učitelja tistega časa, v neke vrste Sorboni ali Oxfordu tistega časa!). Toda – nadaljuje – tisto, kar je bilo zame dobiček, čast, je postalo izguba, smeti – v trenutku, ko se je na obzorju mojega življenja pojavil Jezus Kristus, moj Gospod. Z njim se je pred menoj odprlo novo obzorje: ne več obzorje moje osebne uresničitve, ki je tako kratkotrajna, ampak priložnost, da svojo usodo delim s Kristusovo in to za vso večnost. Od tistega trenutka si želim eno samo stvar: poznati njega, osvojiti ga, potem, ko me je on »osvojil« (prim. Flp 3,4-12).

Srečanje s Kristusom je razdelilo Savlovo življenje na dvoje: ustvarilo je neki »prej« in »potem«. Prav to se zgodi vsakič, ko nekdo sreča Kristusa na tako globok in resničen način. Eden velikih pisateljev iz 4. stoletja, Hilarij iz Poitiersa, ki je bil poročen in se je spreobrnil v svojih zrelih letih, v eni svojih molitev Kristusu celo reče: »Pred tem, ko sem te spoznal, sploh nisem obstajal«.

Morda bi kdo lahko rekel: če je to, o čemer govoriš, podobno zaljubljenosti, ne morem ničesar storiti, ampak le mirno čakam pregovorni udarec strele … Pa ne bo držalo. Če fant ali dekle ves čas čepi v svoji hiši in zato ne sreča nikogar, se v njegovem oz. njenem življenju ne bo nikoli nič zgodilo. Če se hoče kdo zaljubiti, mora nekoga obiskovati! Če je nekdo prepričan ali pa preprosto pomisli, da je morda lepo in vredno poznati Jezusa na ta drugačen, spremenjen način, tedaj ga mora začeti »obiskovati«, prebirati njegove spise. Njegova ljubezenska pisma so evangeliji! Prav v njih se on sam razodeva, se »spreminja«.

Vemo, da se zaljubljenci, preden izpovedo svojo ljubezen, zanimajo za ljubljenega človeka, od daleč opazujejo njegove kretnje, skušajo stopiti v stik z njegovimi prijatelji. Včasih je dovolj, da vidijo le hišo, kjer prebiva. Vsega tega ni težko prenesti na Jezusa. Hiša, kjer on prebiva, je Cerkev.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 81-85. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.