18. dan šmarnic

Ozdravi nam telesa, daj zdravja dušnega

 

Ko je bilo Mali Tereziji deset let, je hudo zbolela. Zdravila niso nič pomagala. Devet dni so za njeno ozdravljenje darovali maše v Marijinem svetišču. Med devetdnevnico Terezija ni več prepoznala svojih sester. Začele so moliti pred Marijinim kipom. Takrat se je tudi Terezija okrenila k temu kipu. Zdravje se ji je proti pričakovanju vrnilo. Terezija je pozneje pripovedovala, da jo je ozdravil nasmeh božje Matere:

»V hipu je kip oživel, zasijal v čudežni lepoti. Obličje Device je bilo sama dobrota. Najbolj pa me je očaral njen smehljaj. V trenutku se je razblinil ves moj strah, vsa moja groza. Le dve vroči solzi sta mi pritekli iz oči. Zavest se mi je vrnila. Močni žarek Zvezde danice je zbudil malo cvetko in jo napolnil z novo močjo.«

Ta domači Marijin kip, pred katerim je ozdravela, so ji dali v bolniško sobo v njeni poslednji bolezni. Pred smrtjo se je še enkrat ozrla na ta kip. Njen poslednji nasmeh je veljal Devici Mariji.

Sv. Leonard Portomavriški je nevarno zbolel na pljučih. Krvavitve iz pljuč so bile čedalje pogostnejše. Zaobljubil se je božji Materi, da se bo, če bo ozdravel, do konca življenja posvetil reševanju grešnikov z ljudskimi misijoni. V nekaj dneh je popolnoma ozdravel in kljub napornemu delu in ostri pokori do smrti ni nikoli resno zbolel.

Tako bi lahko našteli veliko primerov, v katerih se je Devica Marija izkazala kot zdravje bolnikov. V Lurdu, Fatimi, na Brezjah in v mnogih drugih romarskih krajih se še danes dogajajo ozdravljenja, kar pričajo odložene bergle in številne zahvalne podobe. Najštevilnejša in najpomembnejša pa so ozdravljenja na duši. Bolniki potolaženi in močnejši odhajajo na svoje domove ter z večjo vdanostjo prenašajo križ svoje bolezni. V pesmi prosimo: »Marija, Mati božja, prelepa si Gospa; ozdravi nam telesa, daj zdravja dušnega.«