16. nedelja med letom, 19.7.2020

Duh prosi za vas

Mdr 12,13.16-19; Rim 8,26-27; Mt 13,24-43

V naši družbi, ki jo zaznamujejo tehnični dosežki in porabništvo, se veliko govori o vračanju svetega in o novi potrebi po odnosu z absolutnim. Molitev je vidno znamenje tega iskanja.

V današnjem drugem berilu najdemo besedilo sv. Pavla, ki nam omogoča, da se v novi perspektivi soočimo s temo o molitvi. Pravi:

»Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi. In on, ki preiskuje srca, ve, kaj je mišljenje Duha, saj Duh posreduje za svete, v skladu z Božjo voljo.«

Če bi mogli odkriti, kaj pravi Duh s temi svojimi »neizrekljivimi vzdihi«, bi odkrili samo skrivnost molitve. In jaz verjamem, da je to mogoče. Duh namreč, ki na skrivoma in brez besed moli v nas, je prav isti Duh, ki je z jasnimi besedami molil v Svetem pismu. On, ki je »navdihnil« Sveto pismo, je navdihnil tudi molitve, ki jih beremo v Svetem pismu. V nekem smislu lahko rečemo, da ni nič bolj jasno »izraženega« kakor prav »neizrekljivi« vzdihi Duha.

Vse, kar mora kristjan storiti, da bi se naučil moliti, je torej iti v šolo svetopisemske molitve. Ker se ne moremo ustaviti pri vseh svetopisemskih molitvah (pri Abrahamovi in Mojzesovi molitvi, pri molitvi prerokov in pri psalmih … ), pojdimo naravnost k najpomembnejši izmed vseh molitev, k Jezusovi molitvi. Če bomo odkrili, kako je Sveti Duh molil v Jezusu, bomo odkrili, kako danes moli v nas (ali kako želi, da bi mi molili), kajti on ne dela nič drugega, kakor da v nas nadaljuje Jezusovo molitev. Kristjanova molitev ni nič drugega, kakor val Jezusove molitve, ki je od glave prepotovala stoletja in se širi v svoje ude.

Zdaj vemo, kako je molil Jezus. Vse njegove molitve se začenjajo s sinovskim vzklikom Aba – Oče! In v njem najdejo svoj izvir. Tako takrat, ko se »razveseli v Svetem Duhu«, kakor tudi takrat, ko trpi smrtne muke v vrtu Getsemani: iz njegovih ust vedno prihaja ta beseda: Aba – Oče! »Zahvaljujem se ti, Oče.« »Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene.« »Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo.«

Ko Sveti Duh pride v nas, preprosto nadaljuje ta sinovski vzklik:

»Prejeli ste duha posinovljenja, v katerem kličemo: ‘Aba, Oče!’« (Rim 8,15).

Krščanska molitev je klic ali dialog otroka s svojim očetom. Zato je svobodna, zaupna, brez zavor. Prav nič nima opraviti s klečeplazenjem, ki ga ljudje običajno pridenejo besedi »molitev« in ki je vzpodbudilo Nietzscheja, da je rekel: »Kako ponižujoče je, da moramo moliti.«

Sveti Duh izlije v vernika občutek, da je Božji ljubljenec. Včasih se to lahko zgodi kot nenadno razodetje. Človek tedaj dojame Boga kot velikega in vsemogočnega, vendar kljub vsemu kot svojega »očka«, prav »njegovega«. Zato ga ni strah in se mu ni treba pred njim klečeplaziti. »Oče naš, ki si v nebesih.« »V nebesih«, je torej najvišji, čudoviti, toda on je »naš Oče«. Bog je hkrati najvišji in najbližji, presežen in popustljiv.

To, običajno zelo močno občutje, pa ne traja dolgo. Hitro se zgodi, da kristjan reče: »Oče naš«, ne da bi kar koli posebnega »občutil«, zdi se mu celo, kakor da bi klical v prazno. To je trenutek, ko se je treba spomniti, da ne molimo sami; Sveti Duh moli z nami »in on, ki preiskuje srca, ve, kaj je mišljenje Duha«. Kolikor manj to klicanje zadovoljuje tistega, ki ga izreka, toliko bolj osrečuje nebeškega Očeta, ki ga posluša, ker je izraz čiste vere in izročitve.

Mi smo takrat podobni slavnemu glasbeniku (gre za Beethovna), ki je postopoma oglušel. Ni več slišal melodije, ki jo je pisal, a je kljub temu še vedno komponiral. Ko so prvič izvajali slavno Deveto simfonijo, je publika ob koncu bučno ploskala in nekdo ga je moral pocukati za rob fraka, da se je obrnil in se ljudem zahvalil. Namesto da bi gluhota ugasnila njegovo glasbo, jo je le še bolj prečistila. To z našo molitvijo pogosto stori suhota.

Potem, ko smo šli v svetopisemsko šolo molitve, smo se naučili nekaj zelo pomembnega: molitev nam je bila podarjena, molitev je v nas. Ni nam je treba iznajti ali pa se je – vsaj v začetku ne – naučiti s pomočjo vaje; zastonj smo jo prejeli, bila nam je podarjena. Prejeli smo sam izvir molitve, kajti izvir molitve je Sveti Duh; pri krstu je bil Sveti Duh »izlit« v naša srca (prim. Rim 5,5). Kristjan ni prejel le zapovedi, da mora moliti, ampak je prejel tudi dar, zmožnost, da moli. Molitev je najprej milost, šele potem zapoved.

V nas je torej skrivnostna žila molitve, ki jo moramo odkriti. Nekoč sem bil v neki afriški vasi, kjer je bilo malo vode in še ta je bila kalna; žene so s posodami na glavah hodile ponjo nekaj kilometrov daleč. Nekdo, ki je imel dar, da je »začutil« vodo pod površjem zemlje, jim je rekel, da bi morala biti prav pod njihovo vasjo vodna žila. Misijonarji so skopali vodnjak. Tisti večer bi morali prebiti zadnjo plast, da bi ugotovili, ali se res pod njimi nahaja voda. In bila je! To je bilo neverjetno slavje, vso noč so plesali ob ritmu bobnov. Zdelo se je, da se je zgodil čudež. Tista voda, ki so jo vedno iskali daleč od vasi, je bila tam, pod njihovimi hišami: čista in sveža!

Menim, da se podobno dogaja z molitvijo. Nekateri ljudje gredo daleč, da bi se naučili moliti, potujejo v kraje in k najbolj nenavadnim učiteljem, gredo celo daleč na vzhod. In ne pomislijo, da – če so krščeni in verujejo v Kristusa – imajo molitev »pod hišo«! Dovolj bi bilo, če bi srce osvobodili hrupa, raztresenosti in neobrzdanega aktivizma, kakor očistimo vodnjak nakopičene nesnage in spet zažubori voda.

Sposobnost, da molimo »v Duhu«, je naš neprecenljiv izvir moči. Mnogi, tudi zavzeti kristjani, doživljajo nemoč pred skušnjavo in nezmožnostjo, da bi se prilagodili visokim zahtevam evangeljske morale. Zato zaključijo, da tega ne zmorejo in da je nemogoče v polnosti živeti po evangeliju.

V nekem smislu imajo prav. Sami se res ne zmoremo izogniti grehu; potrebujemo milost; toda tudi milost – tako so nas učili – je zastonjska in je nismo vredni. Kaj naj torej storimo: naj obupamo ali pa se predamo? Nikakor; tridentinski koncil pravi: »Ko ti Bog daje milost, ti naroča, da storiš to, kar zmoreš in prosiš za tisto, česar ne zmoreš.«

Molitev je dihanje duše. Če je kdo na tem, da omedli ali pa se pripravlja za veliki telesni napor, mu svetujemo, naj globoko diha; tako naj tudi tisti, ki je na tem, da kloni pod skušnjavo ali pa se vda pod bremenom težav in utrujenosti, začne dihati globoko molitev.

Nekoč sem govoril o molitvi zdravnikom v veliki bolnišnici in sem začel takole: »Ko mi, pacienti, pridemo k vam na pregled, nam vi, dragi zdravniki, navadno rečete: ‘Dihajte, nekajkrat globoko vdihnite!’ In jaz vam zdaj rečem prav isto stvar: ‘Nekajkrat globoko vdihnite. Seveda s pljuči vaše duše. Dihajte molitev’.«

Številni ljudje lahko pričajo, da se jim je življenje spremenilo, odkar so se odločili za vsakodnevno osebno molitev in so tako – kakor z bodečo žico – obdali ta svoj čas v dnevu in ga ljubosumno varujejo pred vsako drugo dolžnostjo.

Komaj petletna deklica iz bližnje družine je pogosto zahajala k bratom v samostan. Ko je videla redovnika v koru pri molitvi, se mu je približala; nekaj časa ga je tiho opazovala, potem pa je sklenila roke in odločno rekla: »Ej, pomagaj mi, da bom tudi jaz molila!« Tudi mi lahko storimo enako. Obrnemo se lahko k Svetemu Duhu in mu zaupno rečemo: »Sveti Duh, pomagaj mi moliti! Pravzaprav: moli ti v meni s svojimi neizrekljivimi vzdihi!«

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 244-248. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.