14. nedelja med letom, 4.7.2021

Šel je od tam in prišel v svoj domači kraj

Ez 2,2–5; 2 Kor 12,7–10; Mr 6,1–6

Ko je že postal priljubljen in slaven zaradi svojih čudežev in učenja, se je Jezus nekega dne vrnil v svoj domači kraj Nazaret in je kot običajno začel učiti v shodnici. Toda tokrat ni navdušenja, ne sliši se »hozana!«. Namesto da bi poslušali, kaj govori in bi ga na temelju tega presojali, so ljudje začeli dajati nenavadne pripombe: »Od kod mu modrost, saj vendar ni študiral? Dobro ga poznamo, tesarja, Marijinega sina!« »In spotikali so se nad njim.« To pomeni, da jih je dejstvo, da ga dobro poznajo, oviralo, da bi verovali vanj. Jezus je z grenkobo pripomnil:

»Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.«

Ta stavek je prešel v skrajšani obliki v pregovor: Nemo propheta in patria sua – Nihče ni prerok v svoji deželi. A ne bomo se ustavili ob tem. Današnji evangelij nam želi povedati vse kaj drugega glede vere. Lahko bi takole povzeli: varujte se, da ne bi naredili iste napake, kot so jo storili Nazarečani! V nekem določenem pomenu se Jezus vrne v svoj domači kraj vsakokrat, ko se oznanja njegov evangelij v deželah, ki so bile nekoč zibelka krščanstva.

Marko zgoščeno pove, da je Jezus prišel na sobotni dan v Nazaret in »začel učiti v shodnici«. Evangelij po Luku pa je natančnejši, saj razkrije, kaj je učil, kaj je govoril tisto soboto v shodnici:

»Duh Gospodov je nad menoj,
ker me je mazilil,
da prinesem blagovest ubogim.
Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost
in slepim vid,
da pustim zatirane na prostost,
da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu.«

Vse stvari, ki jih našteva Jezus, pomenijo vsebino jubilejnega leta. Po Mojzesovi postavi je bilo potrebno vsakih petdeset let obhajati posebno leto, ki ga je naznanilo trobljenje na t. i. rog jobel, zato se je leto imenovalo jubilaeum – jubilej. V tem letu se je zemlja morala vrniti prvotnemu lastniku, sužnji so morali biti osvobojeni, dolgovi odpisani. Skratka, leto milosti, sprave in splošnega odpuščanja.

To, kar je Jezus oznanil v shodnici, je bilo prvo krščansko jubilejno leto v zgodovini, prvo veliko »leto milosti«, na katero spominjajo vsi drugi jubileji in »sveta leta«. Koliko ljudi je izkusilo sadove tega »leta milosti« v Jezusovem poslanstvu! Koliko življenja, koliko novega veselja za galilejske vasi! In Nazarečani, prvi, ki jim je Jezus vse to ponudil, so se sami izključili s te velike mesijanske gostije. Zavrnili so milost jubileja!

Kako tragično bi bilo, če bi naredili isto napako. Naša Evropa je za krščanstvo to, kar je bil Nazaret za Jezusa, »kraj, kjer je odraščal«. (Krščanstvo se je rodilo v Aziji, odraščalo pa je v Evropi, nekako tako kot Jezus, ki se je rodil v Betlehemu, odraščal pa je v Nazaretu!) Evropa je danes v isti nevarnosti kot Nazarečani: da ne prepozna Jezusa.

Ob objavi programa prvega leta neposredne priprave na jubilejno leto 2000 – »Jezus Kristus, edini odrešenik včeraj, danes in na veke« – so zbrali komentarje različnih ljudi o tem dogodku. Eden izmed tistih, ki nimajo stalnega bivališča in spijo na klopeh velikih mest, skratka »klošar«, je zelo preprosto odgovoril, kar pa na njegovih ustnicah dobi poseben pomen: »Jezus Kristus? Mislim, da je edini, ki lahko reši človeka!«

Zato je prav, da se enkrat soočimo z vprašanjem: zakaj kristjani trdimo, da je Jezus Kristus edini odrešenik? S čim utemeljujemo to drzno trditev? Odgovor je naslednji. Jezus Kristus je v skladu z našo vero obenem Bog in človek. Kot človek nas zastopa; tisto, kar dela, nam pripada, se nas tiče, je dobrina naše družine, po kateri lahko vsak član seže; kot Bog – tisto, kar dela, ima neskončno vrednost in zato lahko reši ne le ljudi ene generacije ali ene kulture, ampak vse ljudi vseh časov. »Ali je Bogu kaj nemogoče, preveliko?«

Če mi še sledite, si privoščimo kratek sprehod v visoko teologijo, ki pa je razumljiva tudi najbolj preprostim. Po Adamovem grehu je bil položaj naslednji: človek se je moral boriti in premagati Satana, kateremu se je bil podredil, a tega ni mogel storiti. (Kako naj se osvobodi nekoga, čigar suženj je in je še pod njegovo močjo?) Nasprotno pa je Bog lahko zmagal in se mu ni bilo potrebno boriti, ker ni grešil. Človeštvo se je znašlo v slepi ulici, vladal mu je greh in ga vlekel v propad. Eden se je moral boriti, pa ni mogel zmagati; drugi je mogel zmagati, pa se mu ni bilo potrebno boriti. Izhod iz te slepe ulice je v Kristusu. On, pravi Bog in pravi človek, ki se je moral boriti in premagati sovražnika, je edini lahko uspel. In tako je prišlo odrešenje na svet. Zdaj lahko razumemo veselje in navdušenje apostola, ki ob spominu na te reči vzklika: »Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu« (Rim 8,1). Odrešeni smo, odpuščeno nam je, zdaj smo nova stvar! Bog oznanja svoj veliki jubilej, odpuščanje vseh dolgov, vrnitev sužnja v Očetovo hišo, nič več suženj, ampak sin!

Treba pa je razumeti neko temeljno stvar. Vse to je Kristus storil »zame«, posebej zame, za konkretne ljudi, ne na splošno za človeštvo. Jezus ni le edini odrešenik sveta; on je moj osebni Odrešenik. Zame je umrl. Ves je za mene. Ko pridemo do tega, da smo zares prepričani o tem, se življenje spremeni, zasveti velika luč, rodi se nezaslišano zaupanje, nov in neomajen pogum. Vera dobi nov obraz, saj ni več stvar »duhovnikov«, ampak je nekaj notranjega, osebnega. Jezus želi uresničiti v vsakem človeku, ki ga sprejme, vse tisto, kar je oznanjal v nazareški shodnici: oznanja mu svoje veselo oznanilo, ozdravlja njegovo srce, če je potrto, mu vrača vid in ga osvobaja sleherne sužnosti.

Velike milostne priložnosti lahko živimo na dva načina. Prvi je zunanji, drugi notranji, kjer se zgane srce. Zunanji način so velika slavja, velike verske pobude in družbena praznovanja. Notranji pa je v tem, da izkusimo vse te stvari, ki jih našteva Jezus in jih lahko povzamemo v izrazu: »leto milosti«. Zunanje obhajanje mora služiti notranjemu obhajanju srca; če se to ne zgodi, zapravljamo čas in denar. Boga ne zanima obnova cest (za to zadostuje ministrstvo za promet), ampak srca.

Zato se mora sveto leto 2000 nadaljevati, da bi ostalo čas milosti, neponovljiva priložnost, da odkrijemo Kristusa, Gospoda in Odrešenika: »svojega« Odrešenika, njega, ki nam pripada, ki ga imami v lasti in čigar last smo. Bog ljudem še enkrat ponavlja to, kar je rekel, ko je Kristusa prvič poslal na svet:

»Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve« (2 Kor 6,2).

Ostala nam je še ena stvar, o kateri želimo razmisliti. Če hočemo, da se vse to uresniči za nas, moramo tudi mi narediti korak naproti Bogu. Evangeljski odlomek nas uči neke zelo pomembne stvari. Jezus nam pušča svobodo; svoje darove ponuja, in jih ne vsiljuje. Spričo zavrnitve svojih rojakov se Jezus tistega dne ni prepustil grožnjam in zmerjanju. Ni rekel ogorčen, kot se pripoveduje, da je storil Publij Scipion Afričan, ko je zapuščal Rim: »Nehvaležna domovina, ne boš imela mojih kosti!« Preprosto je odšel drugam. Ko Jezusa nekoč na nekem drugem kraju niso sprejeli in so mu apostoli ogorčeni predlagali, naj pošlje tja ogenj z neba, se je Jezus obrnil in jih oštel (prim. Lk 9,54).

Tako dela tudi danes. »Bog je plah.« Veliko bolj spoštuje našo svobodo, kakor mi spoštujemo svobodo drug drugega. To pa ustvarja veliko odgovornost. Sv. Avguštin je rekel: »Bojim se, da bi Jezus šel mimo« (Timeo Jesum transeuntem). Lahko bi šel mimo, pa se jaz tega niti ne bi zavedal, lahko bi šel mimo, ko ne bi bil pripravljen, da bi ga sprejel. Kakor se je tistega dne zgodilo Nazarečanom.

Vir: R. Cantalamessa, Vrzite mreže B, Slovenska kapucinska provinca 2011, str. 184-187.