12. nedelja med letom, 21.6.2020

Neki deček je potoval sam v vagonu. Ko je vlak speljal z ene od postaj, je starejšemu moškemu, ki je sedel ob njem, uspelo začeti pogovor z dečkom.
»Ali potuješ kar sam?«
»Da, gospod.«
»Kako daleč pa se pelješ?«
»Do končne postaje.«
»Ali te ni strah, ko pa si sam odpravil na tako dolgo pot?«
»Ne, sploh ni me strah.«
»Kako pa to?«
»Zato, ker je moj oče strojevodja.«

»Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini!« (Mt 10,28)
Po: B. Rustja, Zgodbe za pogum
Kadar rečemo komu »Bodi pogumen«, mu hkrati rečemo »Nisi sam!«
(Phil Bosmans)

DOMOLJUBJE – več kot le ljubezen do države

Slomšek je zapisal, da je »domovina naša ljuba mati«, da smo si »dolžni pomagati k sreči domovine in vsakega posameznika«.
Dr. Ernest Petrič pravi, da za človeka je domoljubje navezanost na domovino, ki ni le teritorialni, temveč tudi psihološki pojem, je vrednota, čustvo, tudi srce.
Domoljubje ne razlikuje in ne izbira. Ne levih ne desnih. Ne starih ne mladih. Ne verujočih ne neverujočih.
Domovinska vzgoja se začne že v najnežnejšem obdobju, v družinskem okolju. Zelo vzgojno je za otroka, ki vidi viseti slovensko zastavo na domači hiši.
Srečni smo, ker smo mi doživeli »zvezdni trenutek slovenske zgodovine«, »poljub zgodovine«. Bilo je dovolj ljubezni, ki se ne boji in ki tvega! Ki pa je tudi »tiha, sramežljiva, obzirna«, kakor jo je okarakteriziral že Cankar.
Taka prava Ljubezen je tudi pogoj, da bomo – po Trubarju – »stali in obstali«.
Brez ljubezni je vse jalovo, če se ne uresničuje v srčnih dejanjih in dajanjih, razmišlja pesnik Tone Kuntner.