Nedelja Jezusovega krsta, 12. 1. 2020

Nedelja Jezusovega krsta

Iz 42,1-4.6-7; Apd 10,34-38; Mt 3,13-17

Cerkev danes obhaja praznik Jezusovega krsta. Najpomembnejše pri Jezusovem krstu ni zunanje dejanje – ko se Jezus da krstiti Janezu Krstniku – to je le okvir. Bistven je Očetov glas, ki Jezusa razglasi za svojega ljubljenega sina.

»Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se mu nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj. In glej, glas iz nebes je rekel: ‘Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje’« (Mt 3,16-17).

Tisti, ki pišejo življenjepise velikih umetnikov in pesnikov, vedno skušajo odkriti osebo (običajno žensko), ki je bila za umetnika vir navdiha, pogosto je to prikrita muza. Tudi v Jezusovem življenju najdemo skrito ljubezen, ki je bila navdih za vse tisto, kar je storil: to je njegova ljubezen do nebeškega Očeta.

On ni klical »Oče«, ampak »Abba«, kar pomeni očka, moj oče, dragi oče. To je nov svet, nenavadennačin obračanja na Boga: bolj poln in hkrati zelo spoštljiv, zaupen. Sedaj ob krstu v Jordanu pa odkrijemo, da je ta ljubezen vzajemna. Oče razglasi Jezusa za svojega »ljubljenega Sina« in izrazi vse svoje veselje, ko pošilja nadenj Svetega Duha, ki je njegova poosebljena ljubezen.

Kdo ve, zakaj literatura, umetnost, zabava, reklame vedno zlorabljajo le človeški odnos, ki ima svoje korenine v spolni privlačnosti moškega in ženske, moža in žene. Morda zato, ker je tako lahko govoriti o spolnosti, ker gre za vznemirjajočo resničnost in ker človek rad ribari v kalnem. Zdi se, kot da v življenju poleg tega ne obstaja nič drugega. Priznati moramo, da spolnost postaja obsedenost. Če bi se na zemlji znašel nekdo z drugega planeta ali pa bi iz svojega planeta uspel videti naše televizijske zabavne oddaje, mislim, da bi se mu glede tega zdeli malce smešni.

Po drugi strani pa puščamo ob strani povsem neraziskan nek drug človeški odnos, ki je prav tako splošen in vitalen, drug pomemben izvir veselja v našem življenju: to je odnos oče – otroci, veselje očetovstva. S tem se je nekaj malega ukvarjala moderna psihologija, toda zgolj z negativnega zornega kota, da bi osvetlila nesoglasja med očetom in otroki.

Če pa umirjeno in trezno prodremo v človekovo srce, odkrijemo, da za veliko večino odraslih in zrelih ljudi uspešen, globok in umirjen odnos z otroki ni nič manj pomemben kot odnos mož-žena. Po drugi strani pa vemo, kako zelo je ta odnos pomemben tudi za sina in hčer in kakšno strašno praznino pušča v njih, če tega ni.

Na praznik Svete Družine smo se ustavili ob odnosu žena-mož; dovolite mi torej, da danes spregovorim nekaj o drugem temeljnem in zapostavljenem odnosu med očetom in otroki. O mamah bomo imeli priložnost spregovoriti ob drugi priložnosti; one bodo gotovo najbolj vesele te izbire, kajti vsi vemo, da prav one najbolj trpijo zaradi slabih odnosov med očetom in otroki.

Kakor ima v Svetem pismu odnos med moškim in žensko svoj zgled v odnosu med Kristusom in Cerkvijo, tako imajo odnosi med očetom in otroki vzor v odnosu med Bogom Očetom in njegovim Sinom Jezusom. Sveti Pavel pravi, da se po Bogu Očetu »imenuje vsakršno očetovstvo v nebesih in na zemlji« (Ef 3,15), kar pomeni, da od njega prejema svoj obstoj, smisel in vrednost.

Kakor rak običajno napade tako pri moškem kot pri ženski najbolj občutljive organe, tako rušilna moč greha in zla napada najbolj vitalna vozlišča človekovega bivanja. Ni stvari, ki bi bila bolj podvržena zlorabi, izkoriščanju in nasilju, kakor odnos med moškim in žensko; in ni stvari, ki bi bila tako izpostavljena maličenju, kakor odnos med očetom in otrokom: avtoritarizem, paternalizem, upornost, zavračanje, nekomunikacija …

Psihoanaliza si je domišljala, da je v podzavesti slehernega otroka t. i. Ojdipov kompleks, skrivna želja, da bi ubil očeta. Ne da bi se mešali v Freudovo psihoanalizo, si je črna kronika vzela za nalogo, da nam vsak dan postavlja pred oči strašna dejanja s tega področja.

To je tipično satansko delo. Že ime »satan«, če ga vzamemo dobesedno, pomeni njega, ki deli, ločuje. On se ne zadovolji s tem, da bi naščuval en socialni razred proti drugemu, niti ne s tem, da bi naščuval en spol proti drugemu, moške proti ženskam in ženske proti moškim. Udariti hoče še globlje: skuša naščuvati očete proti otrokom in otroke proti očetom in pogosto mu to tudi uspe.

Tako je onesnažen eden od najčistejših izvirov veselja v človeškem življenju in eden od najpomembnejših dejavnikov uravnovešenosti in zorenja osebnosti. Trpljenje je obojestransko, čeprav se bomo danes mi omejili le na očete. So očetje, katerih najbolj bridko trpljenje v njihovem življenju predstavlja zavrženost ali celo zaničevanje s strani lastnih otrok, za katere so naredili vse, kar je bilo v njihovi moči. In so otroci, katerih najgloblje in nikoli izrečeno trpljenje je, da so čutili, kako jih očetje ne sprejemajo ali celo zavračajo; morda jim je v trenutku jeze iz očetovih ust v obraz priletelo celo: »Ti nisi moj otrok!«

Kaj lahko naredi vera, da bi uničila to satansko delo v naši družbi? Ko se je rodil Janez Krstnik, je angel napovedal eno od njegovih nalog: da bo »obrnil srca očetov k otrokom in srca otrok k očetom« (prim. Lk 1,17; Mal 3,24). To delo Predhodnika je potrebno nadaljevati. Potrebno je sprožiti pobudo za veliko spravo, ozdravljenje bolnih odnosov med očeti in otroki, sneti masko in onemogočiti satansko delo.

Ne pričakujte od mene, da bi imel v roki recept in rešitev, vendar vem, kdo vse to ima: Sveti Duh! V naročju Svete Trojice je on ljubezen med Očetom in Sinom. To je njegova osebna značilnost, ki jo prinaša, kamor koli prihaja. Kadar torej med zemeljskega očeta in otroka pride Sveti Duh, se ta odnos prenovi, rodi se nova zavest očetovstva in nova sinovska oz. hčerinska zavest. On nas namreč uči klicati: Aba!, kar pomeni očka, moj oče, dragi oče! On spravi in ozdravi vse, ki se jih dotakne. On je Božji balzam, ki ozdravlja globoke dušne rane, prodre tja, kamor nobena psihoanaliza ne more priti. K njemu Cerkev moli: »Ozdravi, kar je ranjeno.« Srca številnih očetov in otrok krvavijo in hrepenijo po ozdravljenju.

Kaj naj storimo? Predvsem moramo verovati. Ponovno odkriti zaupanje v očetovstvo, ki ni samo biološko dejstvo, ampak skrivnost in soudeležbapri samem Božjem očetovstvu. Boga je treba prositi za dar očetovstva, da bi znali biti očetje. Prositi ga za dar Svetega Duha.

Potrebno pa se je tudi truditi, da bi posnemali nebeškega Očeta. Sveti Pavel potem, ko je orisal odnos med ženo in možem, takole začrta odnos med očeti in otroki:

»Otroci, ubogajte svoje starše v vsem, kajti to je všeč Gospodu. Očetje, ne grenite svojih otrok, da ne zapadejo v malodušje« (Kol 3,18-21).

Otrokom priporoča pokorščino, in sicer sinovsko pokorščino, ne pa suženjsko ali vojaško pokorščino. Toda pustimo ob strani dolžnosti otrok. (Imeli bomo druge priložnosti, da bomo spregovorili o njih; sicer pa so današnji očetje včerajšnji otroci in današnji sinovi so jutrišnji očetje, zato to razmišljanje zadeva vse.) Kaj se zahteva od očetov? Da »ne grenijo« otrok; če pogledamo s pozitivnega zornega kota. To pomeni, da so z njimi potrpežljivi, razumevajoči, da vsega ne zahtevajo takoj, da znajo počakati, da otroci dozorijo, da znajo opravičevati napake. Da jim ne vzamejo poguma z nenehnim grajanjem ali negativnimi opazkami, ampak raje podpirajo vsak najmanjši napor. Posredovati jim morajo smisel za svobodo, zaščito, zaupanje vase, varnost. Prav tako, kakor dela Bog, ki nam je »zatočišče in moč«, on nam je »pomoč v stiskah, vedno navzoča« (Ps 46).

Očetu, ki bi hotel vedeti vse, česar naj ne bi storil svojim otrokom, bi priporočil, naj prebere slavno Pismo očetu, ki ga je napisal F. Kafka. Oče ga je namreč vprašal, zakaj neki naj bi imel strah pred njim in pisatelj mu je odgovoril v pismu, ki je prežeto z ljubeznijo in žalostjo obenem. Očetu očita predvsem to, da se ni nikoli zavedal neverjetne »moči«, ki jo je imel nad njim v dobrem in v slabem. S svojim odločnim: »Ni besedice ugovora!« ga je skoraj odvadil govoriti. Ko se je ob vrnitvi iz šole veselil, imel za seboj malenkosten otroški podvig ali dober rezultat … Njegov odziv je bil: »Misliti moram na druge stvari!« (Te »druge stvari«, na katere je moral misliti, so bile njegovo delo, trgovina.) Iz nekaterih drugih, a redkih odlomkov, je mogoče zaslutiti tisto, kar bi lahko bil svojemu sinu: prijatelj, zaupnik, vzor, ves svet.

Ne bojte se kdaj pa kdaj dobesedno posnemati Boga Očeta in reči svojemu sinu ali hčeri, če to okoliščine nakazujejo, njim osebno ali pred drugimi: »Ti si moj ljubljeni sin! Ti si moja ljubljena hči! Nad teboj imam veselje!« To pomeni: ponosen sem nate, ponosen, da sem tvoj oče! Če vse to prihaja v pravem trenutku iz srca, bo ta beseda naredila čudež: v srcu fanta ali dekleta bodo zrasla krila. In očetu bo, kakor da bi drugič, tokrat bolj zavedno, rodil svojega otroka.

Predvsem pa je potrebno posnemati nebeškega Očeta v temle: on »pošilja dež pravičnim in krivičnim«. Bog bi nas rad boljše, kakor smo, vendar nas sprejema in nas ljubi takšne, kakršni smo, ljubi nas v upanju. Tudi zemeljski oče (to bo seveda veljalo tudi za matere) ne sme ljubiti le idealnega otroka, tistega, o katerem je sanjal: ki je odličen v šoli, olikan, ki uspeva v vsem … Ljubiti mora realnega otroka, ki mu ga je Gospod naklonil, spoštovati ga mora zaradi tega, kar je in kar lahko stori. Koliko frustracij lahko rešimo, če mirno sprejemamo Božjo voljo glede otrok, čeprav se seveda trudimo za njihovo čim boljšo vzgojo.

Za sklep naj izrečem vsem očetom naslednje voščilo: naj bodo vaši otroci danes vaše veselje, jutri vaša opora in v nebesih vaša krona.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 67-72. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.