1. adventna nedelja, 28.11.2021

Glej, pridejo dnevi

Jer 33,14-16; 1 Tes 3,12-4,2; Lk 21,25-28.34-36

Z današnjo prvo adventno nedeljo se začenja novo bogoslužno leto. Skozi to tretje leto v bogoslužnem ciklu nas bo spremljal evangelij po Luku. Krščansko izročilo je rado izpostavljalo nekatere značilnosti tega evangelija: to je evangelij usmiljenja (zaradi nekaterih znanih prilik, kot je denimo prilika o izgubljenem sinu), evangelij ubogih (zaradi posebne pozornosti do družbene razsežnosti v Jezusovem pridiganju), evangelij molitve, Svetega Duha zaradi poudarkov, ki so namenjeni tem temam. To je tudi evangelij, v katerem je najbolj opazna skrb za zgodovinskost. V prologu nam avtor spregovori o svojih virih in o »skrbnem raziskovanju«, preden se je lotil redakcije svojega evangelija. Tudi kasneje večkrat nakaže zgodovinske in zemljepisne okvire, znotraj katerih se dogaja Jezusovo zemeljsko poslanstvo.

Današnje bogoslužje nas skozi odlomke Božje besede vabi, naj gledamo naprej in nas, kakor je običajno ob začetku vsakega leta, spodbuja k pričakovanju. Vsi glagoli so v prihodnjiku. V prvem berilu slišimo naslednje Jeremijeve besede:

»Glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko izpolnim obljubo, ki sem jo dal Izraelovi in Judovi hiši. Tiste dni in tisti čas storim, da požene Davidu mladika pravičnosti …«

Temu pričakovanju, ki se je uresničilo z Mesijevim prihodom, da evangeljski odlomek novo obzorje in novo vsebino, ki je slavni Kristusov prihod ob koncu časov:

»In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo.«

Psalm po berilu vabi vernega človeka, naj se usmeri v prihodnost, da še enkrat povzdigne svojega duha, kakor to stori morje ob vsaki plimi:

»K tebi, Gospod, dvigam svojo dušo.«

Povabilo bogoslužja, da se vedno znova odpravimo na pot, odseva to, kar se dogaja tudi sicer v življenju. Sposobnost, da se oklenemo upanja, tudi ko smo bili v življenju že stokrat prevarani, je ena izmed najbolj neverjetnih človekovih sposobnosti (kdor pozna dramo Samuela Becketta Čakajoč na Godota, ima pred seboj izjemno učinkovito podobo te človekove značilnosti). Kakor se trs vzravna, potem ko ga je upognil veter, tako začne človek po vsaki nesreči spet upati. To je morda največji vir moči, ki nam vedno znova omogoči, da gre življenje naprej. Gorje, če pride dan, ko bi nam ugasnilo upanje! Življenje bi se ustavilo. Če hočemo živeti, moramo upati. Živeti pomeni upati! Kaj je človek v svojem najglobljem bivanjskem bistvu, če ne sposobnost upanja, usmerjenosti v prihodnost – ali kakor pravijo filozofi – samopreseganja? Moč motorja se meri po njegovem »pospešku«; človek pa se meri po njegovi sposobnosti, da se po vsakem razočaranju opomore. Tudi če ne bi dosegel tistega, za kar se je boril, njegov boj in njegovo upanje po slehernem neuspehu nista bila zaman. Dvignila sta ga na raven zavedanja in modrosti, česar mu ne more dati nobena šola. Tudi na človeški ravni je še kako resnično, kar pravi sv. Pavel: »Upanje pa ne osramoti« (Rim 5,5). Nikoli!

Upanje je edina stvar, ki napravlja življenje lepo in znosno. Pesnik Leopardi je to resnico izrazil v eni izmed svojih moralnih operet, ki nosi naslov Pogovor med prodajalcem koledarjev in nekim mimoidočim. Smo na začetku novega leta. Mimoidoči (ki predstavlja pesnika), se približa prodajalcu koledarjev na cestnem vogalu. Preden kupi koledar, se z njim zaplete v pogovor. Začne ga z besedami:

– Ali verjamete, da bo to leto srečno?
– Da, zagotovo.
– Kot preteklo leto?
– Bolj, še veliko bolj.
– Bi vam bilo všeč, da bi bilo to novo leto kakor kakšno od zadnjih let, ki ste jih preživeli?
– Gospod, to mi ne bi bilo všeč.
– Bi radi še enkrat živeli, čisto od malega, od rojstva?
– Bog daj, da bi lahko!
– Tudi če bi morali le ponoviti življenje, ki ste ga živeli, z vsem dobrim in hudim, kar ste preživeli?
– To pa ne, tega si ne bi želel.
– Kakšno življenje pa bi radi živeli?
– Želel bi si življenje, kakor bi Bog zapovedal, brez preračunljivosti.
– Tako bi želel tudi jaz, če bi že moral še enkrat živeti življenje, in tako želijo vsi … Življenje, ki ga poznamo, ni lepo, ampak je lepo tisto življenje, ki ga ne poznamo; ni lepa preteklost, ampak prihodnost. Z novim letom bo usoda spet milostljiva z vami, z menoj in z vsemi in začelo se bo srečno življenje. Mar ni res tako?
– Upajmo.
– Dajte mi torej najlepši koledar, kar jih imate.

Vsi bi podpisali, da bi začeli življenje od začetka, nihče pa ne bi tega sprejel, če bi moral živeti natančno tako, kot je že živel. Zakaj? Kaj bi mu manjkalo? Manjkalo bi mu upanje, se pravi novost. In kaj je življenje brez novosti? Nič drugega kot nekoristno in mrtvo ponavljanje!

V življenju najbolj potrebujemo »trzljaje« upanja, pri čemer nam želi pomagati bogoslužje na začetku novega leta. Sveto pismo nam predstavi izredno lepe primere teh trzljajev upanja. Enega najdemo v Jeremijevi Tretji žalostinki. Sredi najgloblje žalosti v času izgnanstva, ko je mesto porušeno in ljudstvo izčrpano od lakote, prerok izreče svojo žalostinko: »Jaz sem mož, ki je videl bedo … Dejal sem torej: Izginila je moja večnost in upanje.« Toda v nekem trenutku se prerok ustavi in pravi samemu sebi: »Gospodovo usmiljenje ni prenehalo … zato imam upanje vanj« (Žal 3,24). Ta preprosta beseda v hipu vse spremeni; ton žalostinke se umiri in mož spet začne kovati načrte za prihodnost. Tudi mi v določenih okoliščinah skušajmo reči: »Imam upanje vanj!« in izkusili bomo neverjetno moč, ki jo daje ta odločitev.

Tega razmišljanja o upanju ne morem skleniti, ne da bi opozoril še na neki drug vidik problema. Ko govorimo o upanju, ga vedno pričakujemo od Boga. Tudi v upanju je določeno tveganje: da bi ga spremenili v dolg Boga do nas. Tolikokrat smo pričakovali kakšno milost, uslišanje molitve, prepričani, da bo tokrat vendarle uspelo. Pa nič, popoln molk. Človek končno podzavestno pomisli, da nam je Bog dolžan vse to pojasniti; da smo bili celo preveč potrpežljivi in smo čakali vse do tega trenutka; da smo po vsem tem mi tisti, ki mu delamo uslugo s tem, da mu vnovič zaupamo (takšen vtis dobi gledalec, ko gleda Čakajoč Godota; občinstvo je povsem na strani revežev, ki čakata, ne pa na strani Godota, ki se pusti toliko časa čakati in se zdi, da po avtorjevi zamisli predstavlja ravno Boga).

Pozabljamo na eno stvar: da tudi Bog nekaj pričakuje od nas; da se na začetku vsakega novega leta tudi on zvesto vrača in upa, da bo to dobro leto, da bo tokrat šlo. V kakšnem smislu dobro? To je vendar jasno: gre za naše spreobrnjenje! Koliko let že Bog upa in to od nas pričakuje? Mene čaka že šestinpetdeset let (jasno je, da ne štejem prvih deset let, ker sem bil še premajhen, da bi se moral spreobrniti).

Rad bi delil z vami misel pesnika Charlesa Péguyja, ki mi je zelo pri srcu. Tudi Bog – pravi – pozna upanje. Bog ljubi človeka in noče, da bi se izgubil, toda »brez njega«, proti njegovi svobodi, ga ne more rešiti. Kaj torej lahko stori, če ne tistega, kar v takšnih okoliščinah počne vsak oče: samo upa? Kaj je počel drugega oče izgubljenega sina v času pričakovanja, kot da je vedno znova pogledoval skozi okno in čakal? »Kesanje človeka je okronano upanje Boga.«

Vse občutje, ki ga moramo gojiti do Boga, pozna Bog pred nami. Pravi nam, da ga ljubimo, toda on nas je prvi ljubil; prosi nas, da bi verovali vanj, vendar je on prvi verjel in zaupal človeku; naroča nam, naj upamo, a je prav on, ki prvi upa v nas. Upa, da bomo sprejeli njegovo odrešenje. Poglejte, v kakšen položaj se je postavil Bog iz ljubezni do človeka! Upati mora, da se bomo rešili. Bog mora čakati zaradi grešnikove ležernosti. »Čakati mora, da bo gospod grešnik blagovolil vsaj malo pomisliti na svoje odrešenje.«

Najpomembnejše vprašanje na začetku novega bogoslužnega leta je naslednje: bo to leto dobro za Boga? Ali bo to leto, ko bomo okronali njegovo upanje in pričakovanje, da bi se resnično spreobrnili in vsaj nekoliko bolj zares pomislili na naše odrešenje? Ni pomembno to, da bomo v tem življenju mi dobili, kar pričakujemo od Boga, ampak da bo Bog dobil tisto, kar pričakuje od nas. On ima na voljo večno življenje, da nam bo povrnil in v enem samem trenutku izpolnil vsa naša pričakovanja ter se »odkupil« za zamujanje.