Nad reko Sočo in Solkanom se strmo dviga romarska božja pot na Sveto Goro, visoko 682 metrov. Z gore se romarju odpre s severa slikovit pogled na Julijske Alpe, z vzhoda na Trnovski gozd, Škabrijel in Grgar, z juga na Gorico, Solkan in Sabotin, na Kras in Jadransko morje, z zahoda na vinorodna Brda, Karnijske Alpe in Dolomite. Na Sveto Goro se lahko pripeljemo iz Solkana po asfaltirani cesti, ob kateri so postaje križevega pota iz leta 1991, ali pa se podamo s Prevala peš po stari romarski poti; na Goro pridemo tudi iz Grgarja in Zagore pri Plavah.
Sveta Gora je z veličastno baziliko, frančiškanskim samostanom, romarskim domom, duhovno-izobraževalnim središčem Tau in restavracijo biser evropske Povezovalne poti treh romarskih svetišč, kamor sodita še Stara Gora nad Čedadom in Marijino Celje na Kanalskem Kolovratu.
Romarska božja pot
O začetkih romarske božje poti govori latinski napis iz 17. stoletja na podstavku Marijinega kipa z Detetom v naročju v kapeli prikazanja: »Tako se je Marija na gori Skalnici, sedaj pa se imenuje Sveta, prikazala leta 1539 Uršuli Ferligojnici in ji naročila: Povej ljudstvu, naj mi tukaj postavi hišo in me prosi milosti.« Uršulo je posvetna oblast večkrat zaprla v ječo solkanske graščine, iz katere je bila vedno čudežno rešena.
Ljudje so začeli trumoma romati na goro Skalnico, kjer so postavili leseno kapelo in molili pred Marijinim kipom, ki sta ga po opisu vidkinje izdelala brata Francesco in Pietro Floreani iz Vidma. Usoda tega kipa ni znana, zdajšnji pa je bil po vzoru prvotnega narejen v 17.stoletju.
Nezadržna pobožnost romarjev je omehčala posvetno oblast, ki je po namestniku goriškega glavarja Hieronimu Attemsu leta 1540 izdala dovoljenje za zidavo cerkve na Skalnici. Pri kopanju temeljev so našli znamenito kamnito ploščo z vklesanimi ornamenti in molitvijo Zdrava Marija. Državni arhiv na Dunaju hrani listine o obstoju cerkvice iz 14. stoletja, ki so jo verjetno porušili Turki leta 1470.
Podoba Svetogorske Kraljice
Novo cerkev v gotsko-renesančnem slogu je blagoslovil generalni vikar Egidij Falcetta, oglejski patriarh Marino Grimani pa ji je leta 1544 podaril milostno podobo Matere Božje, delo beneškega slikarja Jakoba Palme Starejšega, s pravim imenom Jacopo Negretti, ki je nadomestila prejšnji kip.
Avstrijski nadvojvoda Karel je leta 1565 izročil božjo pot v oskrbo frančiškanom, ki so iz Bosne pribežali pred Turki. Cvetočo božjo pot je leta 1786 ukinil reformist Jožef II., cerkev in samostan sta bila prodana na dražbi, frančiškani pa so se preselili v Gorico. Morda je odlikovanje svetogorske podobe z zlato krono vatikanskega kapitlja (zlata krona je bila podeljena tistim Marijinim božjepotnim podobam, ki so bile že dolgo češčene in so slovele po čudežih. Prva izven Italije je bila kronana trsatska, potem svetogorska, tretja pa čenstohovska Marijina podoba.) leta 1717 pripomoglo, da je cesar Franc II. popravil krivico in leta 1793 odločil, naj se iz Solkana vrne na Goro »Begunka« – podoba Svetogorske Kraljice. V ljudeh je zasijalo upanje na boljše čase, s prostovoljnimi prispevki so obnovili svetišče in na pročelju zapisali Marijino in svojo voljo: Ego autem steti in Monte sicut prius (Stojim na gori kakor prej).
Svetišče so oskrbovali škofijski duhovniki vse do leta 1901, ko so se vrnili frančiškani. Ti so leta 1902 umrlega kardinala Jakoba Missia pokopali v frančiškansko grobnico v svetogorski cerkvi, na prvo obletnico smrti pa v nov grob v kapeli sv. Mihaela. (Portret kardinala Jakoba Missia, delo impresionista Ivana Groharja, je v kapeli prikazanja.) Sloves božje poti se je širil in leta 1907 je papež Pij X. podelil cerkvi naslov bazilika.
Prva svetovna vojna
Obetajočim časom je sledila vihra prve svetovne vojne, ki je Sveto Goro spremenila v kup ruševin, milostno podobo in frančiškane pa spet pregnala v begunstvo, v Ljubljano. Za povojno obnovo je poskrbel goriški nadškof Frančišek Sedej in po načrtih arhitekta Maksa Fabianija so pozidali romarski dom, v katerem so uredili začasno kapelo ter prostore za brate frančiškane, leta 1922 pa se je »Begunka« ponovno vrnila na Goro.
Po rapalski pogodbi je pripadlo ozemlje Italiji in po posredovanju Vatikana so prišli na Sveto Goro italijanski frančiškani iz Trenta, ki so v letih od 1924 do 1928 zgradili samostan in novo cerkev po vzoru oglejske bazilike in po načrtu goriškega arhitekta Silvana Bariča, posvetil pa jo je videmski nadškof Giuseppe Nogara leta 1932.
Druga svetovna vojna
Kratkotrajnemu miru je sledila apokalipsa druge svetovne vojne. Zaradi varnosti so leta 1943 odnesli milostno podobo na Kostanjevico pri Gorici, nato v Gorico, kjer je bila iz strahu pred komunisti ponoči leta 1947 »ukradena«. Leta 1949 so jo odkrili v Vatikanu (p. Gracijan Heric) in vrnili (p. Hugo Bren) slovenskim frančiškanom. Zaradi poškodb so podobo prenesli z lesa na platno in jo končno leta 1951 vrnili na Sveto Goro.
Po božjem posredovanju je bilo Sveti Gori prizaneseno s ponovnim razdejanjem. Maja 1944 je Sveto Goro zasedla nemška vojska, ki je cerkev spremenila v trdnjavo proti partizanom. 29. aprila 1945 so nameravali partizani bombardirati baziliko z letali, a so jo oblaki čudežno zakrili in ohranili.
Mir
Po sklenjenem miru so bili verni ljudje izpostavljeni preganjanju in poskusom onemogočanja romanj, toda verniki so vedno našli pot do Svetogorske Kraljice, ki stoji na Gori kakor prej, in izprosi pri Bogu premnoge milosti svojim zvestim romarjem. Kljub burni zgodovini Sveta Gora ni mrtev spomenik, temveč vse bolj priljubljena romarska božja pot, kjer Bog po Marijini priprošnji deli milosti in kjer človek z božjo pomočjo rešuje zapleteno življenje.
Opis bazilike
Vitraje (barvna okna) je izdelalo po načrtu beneškega profesorja Corrompaia leta 1939 podjetje G. Parisi v Trentu.
V levi stranski ladji so v vitrajih upodobljeni sv. Bernard, blaženi škof Slomšek in škof Baraga, v desni stranski ladji pa sv. Klara Asiška.
V nadstropju glavne ladje so levo sv. Pashal, sv. Elizabeta Ogrska, sv. Ludvik – kralj, sv. Frančišek Asiški, sv. Fortunat Oglejski in sv. Mohor Oglejski, desno pa sv. Alojzij Gonzaga, sv. Neža Rimska, sv. Bonaventura, sv. Marko, sv. Just Tržaški in sv. Vigilij Tridentinski.
V prezbiteriju so levo papeški grb, Gospodovo oznanjenje in sv. Barbara, desno pa frančiškanski grb in Marijino vnebovzetje.
Na koru so Brezmadežna, blaženi Duns Skot in papež Pij IX., ki je leta 1854 razglasil dogmo o brezmadežnem spočetju Device Marije.
V stranskih oltarjih levo sta sv. Frančišek in sv. Jožef.
Sledi kapela in oltar nadangela Mihaela, ki ga je upodobil akademski slikar Rudi Pergar. V kapeli je grobnica kardinala Jakoba Missie. (Nadangel Mihael je zaznamoval tiste hribe, kjer so kristjani nadomestili češčenje poganskih bogov s češčenjem edinega Boga. Iz tega lahko sklepamo, da je bilo tudi v davnih časih na Sveti Gori bogočastje.)
V stranskih oltarjih desno je sv. Anton Padovanski in Srce Jezusovo.
Kapela prikazanja za glavnim oltarjem je bila v svetem letu 2000 prenovljena po načrtih arhitekta Danila Fürsta, zadnjega Plečnikovega učenca.
V grobnici za glavnim oltarjem sta pokopana zadnji goriški nadškof slovenskega rodu Frančišek Borgia Sedej in apostolski administrator Mihael Toroš. Doprsni kip nadškofa Sedeja je izdelal akademski kipar Evgen Guštin.
Križev pot je bil prinesen iz porušene frančiškanske cerkve v Brežicah.
Votivne podobe so darila romarjev, ki so bili uslišani na priprošnjo Svetogorske Kraljice.
Okolica
Kapelica za prižiganje sveč je bila zgrajena leta 1998 po načrtih arhitekta Jelka Valenčaka; mozaik Obisk treh kraljev je izdelala akademska slikarka Marta Jakopič Kunaver.
Concordia et pax spominja na vse žrtve druge svetovne vojne.
Zvonik, visok 50 metrov, ima štiri zvonove (najtežji 4335 kg) in pet malih zvončkov, ki naznanjajo uro.
V samostanu je od leta 1996 Marijanski muzej (v njem so votivne podobe, ostanki porušene bazilike, podobice, fotografije, listine), knjižnica (starejše knjige so po ukinitvi božje poti leta 1786 prenesli v Frančiškanski samostan v Gorico, leta 1811 pa v bivališče frančiškanov na Kostanjevico nad Gorico) in noviciat.
Romarski dom je bil leta 1948 nacionaliziran, 1989 pa ponovno vrnjen; v njem bo družinski center, bivališče redovnic in dom za duhovne vaje.
Restavracija s 400-letno tradicijo slovi po izvrstni kuhinji. Leta 1672 je dal cesar Leopold I. samostanu pravico, da izbira, postavlja in odstavlja gostilničarje, ki morajo stanovati na Sveti Gori, kjer so romarjem stalno na razpolago. Tudi danes je lahko romar, potem ko je v svetišču prejel duhovno hrano, postrežen v restavraciji, in to vsak dan.
Tau je od leta 2002 duhovno-izobraževalno središče, ki ga vodijo manjše sestre sv. Frančiška Asiškega.
Frančiškov hrib je lepa razgledna točka z orientacijskim znamenjem. Na mestu, kjer je bil nekdaj spomenik padlim italijanskim vojakom, stoji zdaj kip sv. Frančiška Asiškega.
Romarske kapelice so bile med prvo svetovno vojno porušene. Obnovljeno kapelico Treh kraljev ob tretji postaji križevega pota je poslikal leta 1996 akademski slikar Rudi Pergar.
Besedilo: p. Bernard Goličnik
Jezikovni pregled: Katarina Vuga
Prevod v italijanščino: Anamarija Markič Golob
Prevod v nemščino in angleščino: Vera Lamut
Fotografije: Foto atelje Pavšič Zavadlav, Peter Podgornik